Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Vendar proces okrevanja zahteva čas in potrpljenje. To nikakor ni lahko.”

BRB str. 72

Če se spomnimo na prvo srečanje ACA, na katerem smo bili, se večina od nas spomni tesnobe, brezupnosti ali turbulence, ki smo jih doživljali. Nikoli nismo razumeli svoje zasvojenosti z navdušenjem, vendar smo vedeli, da nam je naše življenje ušlo izpod nadzora in da se mora nekaj spremeniti. Kar naprej smo upali, da bodo drugi ljudje v našem življenju naredili spremembe, da bomo lahko doživeli takojšnje olajšanje, vendar se to ni zgodilo.

Ko smo začeli z okrevanjem, smo ugotovili, da se sprememba ne bo zgodila čez noč in da je v redu, da jo sprejmemo s svojim tempom.

Naučili smo se, da je za spremembo potrebna potrpežljivost – da se vedno znova vračamo, najdemo mentorja, delamo Korake in spoznamo, kako pomembna sta odpuščanje in ljubezen. Lahko je trajalo kar nekaj časa, da smo si dovolili začutiti mir spokojnosti.

Nekateri od nas so rekli, da molimo, da bi bile stvari dolgočasne.

To je zato, ker želimo vsako ljubezensko zvezo končati z adrenalinom, ki se sprošča skozi vznemirjenje in dramo. Toda s prakso in potrpežljivostjo razumemo, kako dragoceno je biti v sedanjem trenutku. A do tja pridemo tako, da preprosto upočasnimo in zaupamo v našo Višjo Moč.

Na današnji dan bom potrpežljiv v okrevanju in priznal, da si podarjam to čudovito darilo.

“Če se ozrem nazaj, so se stvari zdele enostavnejše, ko je dr. William Silkworth leta 1939 napisal svoje mnenje za »Veliko knjigo AA«, vključno s tem, da je alkoholizem označil za bolezen.”

BRB str. xxvii

Danes razumemo, da je alkoholizem družinska bolezen, vendar je bilo mnenje dr. Silkwortha leta 1939 zelo drzno.

Takrat je alkoholike dvignilo iz globokega brezna sramu. Toda njihovi otroci so bili pod vplivom bolezni prepuščeni delu. Niso prejeli pomoči in običajno niso bili niti priznani kot del enačbe. Starši so posledice na svojih otrocih pogosto opravičevali s tem, da naj bi bili odporni in da bodo “že preboleli”. Toda danes vemo, da to ni res – da niti približno ni tako preprosto.

Tako kot pogumni mladi odrasli, ki so nam utirali pot sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi mi v ACA nadaljujemo z odkrivanjem posledic družinske bolezni alkoholizma.

Odkrivamo rešitve, ki delujejo. Začnemo s priznanjem, da je bila za večino od nas škoda, ki smo jo povzročili v otroštvu, podobna travmam, ki jih vojaki utrpijo v vojni. Nato skupaj in s Koraki uporabimo zanesljivo orodje nadomestnega starševstva, da zgradimo lastno pot do čustvene treznosti.

Kakor se prebijamo, pozdravljamo rast in krepitev moči drug drugega.

Spodbujamo drug drugega, ko se soočamo z bolečimi spomini, ko se učimo prenehati reagirati in delamo na zdravljenju.

Na današnji dan bom še naprej priznaval, da me je bolezen alkoholizma (disfunkcionalnost primarne družine) okužila v preteklosti. S tem, ko priznam njegove učinke name danes, v tem najdem pot do okrevanja naprej.

“Učimo se, da ne moremo okrevati sami ali v izolaciji.”

BRB str. 516

Skupaj okrevamo in delimo tveganje, ko delimo svoje zgodbe. Tvegamo zavrnitev. Tvegamo ponižanje. Tvegamo, da se bojimo, da naše besede ne bodo smiselne. Tvegamo jokati. Tvegamo, da bomo jezni. Tvegamo ozdravitev.

Ko smo priča bolečini in sramu drug drugega, ti občutki izgubijo moč nad nami.

Pretrgamo verige, zaradi katerih smo bili malodušni, zavrti, zapečkarski in izolirani. Naša skupina nosi kolektivno žalost, ki je ne moremo več prenašati sami.

Ko našo izgubo prinesemo na sestanke ali telefon, se ne zavijamo več v tišino. Začno nam rasti krila. V naših srcih ustvarjamo prostor za upanje in zaupanje. Najdemo svojo moč, svoje središče in svoj kompas. Ustvarjamo prostor za ljubezen, veselje, mir, spokojnost in naš resnični jaz. Najdemo svojo Višjo moč. Objamemo sopotnike. Stojimo z ramo ob rami, od srca do srca, od duha do duha in sklonimo glave v hvaležnost Višji sili, da nam je dala ta program. Cenimo svoj pogum, da sami sebi dajemo dar okrevanja.

Na današnji dan se odločim soustvarjati svetišče ozdravitve v svoji skupini, ki svojo moč zbira iz Moči, ki je večja od nas samih.

“Moj svetovalec ACA je razumel, kaj poskušam narediti. Pomagala mi je razumeti mojo izgubo ali bolečino moje ‘zajezene žalosti’ skozi četrti in peti korak.”

BRB str. 150

“Zagozdeno žalost” je zelo težko odstraniti, ker ohranjamo neomejen arzenal obramb, da jo zadržujemo. Branimo jo skozi preobilje jeze, žalosti, prenajedanje, nakupovanje, pomanjkanje uspeha, razne neumnosti, odlašanje ali neurejenost – neskončen seznam površnih ukrepov za ohranjanje svoje žalosti.

Čeprav se zdi težko, je obrambo in odpor, ki smo ju uporabili, da bi nas zaščitila, mogoče uravnavati, znižati in zmanjšati že po nekaj časa v programu. Z rednim obiskovanjem sestankov in ob sopotniku ali svetovalcu ACA najdemo moč, da dovolimo, da postanemo ranljivi.

Ko nadaljujemo na tej novi poti, razvijamo večje zaupanje in zmanjšujemo svoj strah, kar nam omogoča, da se poglobimo v četrti in peti korak in odstranimo to svojo »zajezeno žalost«. Kot očiščena struga potoka začne ponovno teči po vodotoku našega vsakdanjega življenja. Naravnim tokovom prepuščamo, da jo nežno in počasi spustimo v ocean ljubezni naše Višje Sile do nas.

Na današnji dan bom sodeloval s svojim sopotnikom ali svetovalcem ACA, da bi razvil zaupanje in izgubil strah, da bi premagal svojo »zajezeno žalost«, saj verjamem, da bo tok uravnavala moja Višja Sila, v katero zaupam.

“Tretji identifikacijski dokument je preučil visoko ceno preživetja skrivanja ranljivega in ranjenega otroka v zaporu izolacije, visoko ceno uporabe neštetih metod, ki jih uporabljamo za zaščitimo ranljivega jaza tako, da ostanemo čustveno zastrupljeni in omrtvičeni.”

BRB str. 628

Ko smo prišli v ACA, smo imeli mnogi od nas izkušnje z drugimi programi, ki so se ukvarjali s treznostjo.

Morda smo že slišali za čustveno treznost, a ko smo izvedeli, da je to v središču tega programa, je res pritegnila našo pozornost. Vedeli smo, da smo se veliko časa počutili brez nadzora in nismo mogli jasno razmišljati. Naši umi so drveli 100 milj na uro in mnogi od nas so se zvečer niso mogli izklopiti, ko so šli spat. Nismo mogli biti pri miru v svojih občutkih. Dejavnosti smo uporabljali kot drogo, da bi se omrtvičili, ko smo bili nemirni.

Pomislek, da imamo opravka s čustveno zastrupitvijo, se nam je zdel smiseln. In naveličani smo bili tako živeti.

Naše potovanje v osvoboditev nam pomaga, da se izvlečemo iz izolacije in se povežemo z drugimi, ki so uspeli.

Delamo po korakih in se za pomoč obrnemo na našo Višjo Silo in sopotnika. Vadimo se mirno obsedeti v svojih občutkih in jim dovolimo njihov obstoj. Našega ljubečega starša prosimo, da pove spodbudne besede našemu ranljivemu jazu, tako da nimamo več dela z izogibanjem svojim občutkom. Ni nam več treba ostajati v otopelosti. Zmoremo.

Na današnji dan se bom spomnil, da življenje prihaja z občutki in so ti v redu! Upravičen sem do bogatega življenja v svoji čustveni treznosti.

“Kot otroci smo se naučili blokirati ali zanikati svoja čustva, da bi se zaščitili pred našo bolano družino.”

BRB str. 343

Mnogi od nas smo bili vzgojeni v domovih, kjer ni bilo dovolj ljubezni.

Niso nas vzpodbujali, da bi sami in spoznali svoj resnični potencial. Nismo smeli imeti normalnih občutkov, zato smo otrpnili. Morda nas je bilo sram, ko smo bili žalostni ali jezni, zasmehovani, ko smo izkazovali strah. Ali pa smo se izogibali, ko smo od staršev iskali ljubezen in razumevanje. Kar je ostalo, je da je z nami nekaj narobe.

V tem je bilo nekaj resnice, vendar ne tako, kot smo mislili.

Znali smo občutiti sram, krivdo, žalost in strah. A glavna težava je bila, da smo jih občutili takrat, ko nam ni bilo treba.

Zdaj imamo s pomočjo ACA, naših srečanj in našega sponzorja ali sopotnika možnost, da se preobrazimo.

Naučimo se čutiti, ne da bi dovolili, da nas čustva nadzorujejo. Rastemo v samozavesti.

Ko pojavljajo ti občutki, se začnemo odločati, kako jih obravnavati.

Ali naj povemo svojo resnico tistim okoli nas in poskušamo stvari rešiti? Ali pa bomo molčali, ker ozračje ni varno ali pa nočemo nekomu z pritožbami prekrižati načrtov? Ni ene in prave poti. Dovolimo si, da izberemo tisto, kar je za nas v tem trenutku najboljša. Če nam je pri izbiri neprijetno, prosimo za pomoč.

Na današnji dan prosim za pogum in poštenost, da prepoznam svoja resnična čustva in se z njimi pošteno in varno spopadem.

“Ti odrasli otroci le redko pomislijo, da samozadostnost prikriva strah pred zavrnitvijo, za katerega menijo, da bi se lahko pojavil, če bi prosili za pomoč.”

BRB str. 102

Večina od nas ni imela nikogar, na kogar bi se lahko dosledno zanesli kot otroci.

Zdelo se je, da so vsi ujeti v disfunkcijo, mi pa smo bili prepuščeni, da stvari urejamo sami. Postali smo zelo samozadostni in bili včasih celo pohvaljeni za to.

Ko smo odrasli, je naša samozadostnost postala način nadzora nad stvarmi okoli nas.

Če smo nekaj naredili sami, se nam ni bilo treba zanašati na koga drugega, še posebej, ker so nam izkušnje govorile, da večina ljudi tako ali tako ni vredna zaupanja.

Tudi v okrevanju smo se nekateri oklepali svoje samozadostnosti in nismo prosili za pomoč, ker smo težko verjeli, da jo bomo dobili. In preprosto si ne bi dovolili, da bi se spet počutili zavrnjene.

Toda ko smo še naprej hodili na sestanke, smo postopoma slišali resnice, ki smo jih potrebovali, in postajali močnejši. Naučili smo se dovoliti, da se počutimo ranljive in zaupamo, da je pomoč na voljo, če jo le zaprosimo – v okrevanju, v službenem življenju in pomoč v osebnem življenju.

Na današnji dan si bom dovolil prositi za pomoč, pa naj bo to v mojem okrevanju ali kjer koli drugje v življenju.

“Ko sem prvič prišel v program, sem se vsem opravičeval celo za najmanjšo stvar.”

BRB str. 250

Za vse smo bili vedno krivi.

V naši družini smo si hrano in zavetje zaslužili s tem, da smo bili predpražnik. Z zlorabo iz leta v leto, mesec za mesecem, dan za dnem in uro za uro smo se naučili biti nevidni. Bili smo posode, ki so jih ljudje okoli nas polnili s svojimi zastrupljenimi besedami in dejanji. Zmotno smo celo verjeli, da obstajajo tudi nekatere koristi- občutek pripadnosti. Le da izven te vloge sploh nismo vedeli, kdo smo.

Ko rastemo in začnemo postavljati meje tam, kjer jih ni bilo, najdemo svoj Resnični Jaz.

S tem potovanjem se naučimo bolj polno povezati z našo Višjo Silo. Sprejmemo, da ko ljudem ne ugajamo, pač niso zadovoljni- nič ne de. Jeznim pogledom dovolimo, da živijo z osebo, ki jih daje. Počasi se naučimo da ne ponotranjamo več strahov, s katerimi smo odraščali. Ko delamo Korake, gojimo nove, ljubeče odnose. Spominjamo se svoje preteklosti in se skozi njo premikamo v novo svobodo, svobodo, za katero nikoli nismo vedeli, da obstaja.

Na današnji dan se bom odzval, ko bom vedel, kaj želim povedati.- Pa ne zato, ker čutim, da moram s tem osrečiti nekoga drugega.

“Služimo lahko že samo s tem, da smo prisotni, da podpiramo in spodbujamo druge člane programa, ko se razvijajo iz prestrašenih odraslih otrok v popolna človeška bitja, ki so sposobna delovati s spontanostjo otroka in modrostjo zrele odrasle osebe.”

BRB str. 354

Kot odrasli otroci imamo sami po sebi dar občutljivosti in prisotnosti do drugih.

Vendar mnogi od nas niso bili ravno naučeni gojiti ta dar na zdrav način. Ker pa ta naša notranja vrednota ni bila negovana in je bila v bistvu prisiljena ali kaznovana v skrivanje, je bil dar služenja drugim popačen v soodvisno vedenje, zaradi česar smo iskali ljubezen in sprejemanje prek ugajanja ljudem, skrbi in iskanja odobritve.

Zdaj lahko v ACA ta talent usmerimo v zdravo služenje.

Biti prisoten, podpirati in spodbujati druge pri njihovem delu ACA, prispeva k pospešenemu okrevanju. Navdušeni smo, ko začutimo osvoboditev svojih strahov in omejitev ter kako občutimo in delujemo na podlagi lastne spontanosti in modrosti. Po drugi strani pa to navdušenje motivira druge okrevajoče odrasle otroke, da z nami delijo ta zagon in navdušenje. Ko ga prenašamo naprej, vsi prejmemo koristi našega skupnega daru.

Danes se bom udeležil srečanja ACA ali imel osebno interakcijo s sopotnikom v okrevanju. Resnično bom prisoten, podpiral in spodbujal bom drugega odraslega otroka, ko bo osvobodil strahove in omejitve lažnega jaza in občutil navdušenje svojega Pravega jaza.

“Naučimo se uravnoteženo gledati na svoje vedenje in se izogibati težnji po prevzemanju prevelike odgovornosti za dejanja drugih.”

BRB str. 251

V izvornih družinah se nismo naučili ravnovesja.

Večina nas je postala prekomerno odgovornih ali -neodgovornih. Zdelo se je, da srednje poti ni bilo.

Tisti, ki smo bili pretirano odgovorni, smo pogosto verjeli, da smo odgovorni za vse ostale.- A se ob tem nismo naučili osredotočati vase.

V četrtem koraku prepoznamo naša problematična vedenja.

Kakor nadaljujemo z delom po Korakih, povečujemo zavedanje o tem vedenju in o tem, kako vplivajo na naše odnose z drugimi ljudmi. Preučujemo svoje zahteve, kritike in negativnosti. Skrbno popisujemo svoje pretekle občutke in motive, da lahko ločimo svojo disfunkcijo od disfunkcije naše izvorne družine. Začnemo se ponovno vzgajati, da nadomestimo pomanjkanje nege in neravnovesje, ob katerem smo odraščali.

Ko redno vadimo deseti korak, smo sposobni ostati uravnoteženi.

Če se naučimo vzdrževati tehtnico v ravnovesju, si smiselno priznavamo svoja čustva in v situacijah, ob čimer pridobivamo čustveno treznost. Svoja življenja pa praznujemo, ko postanejo bolj razumna in obvladljiva.

Danes bom prepoznal svoja čustva in se osredotočil na lastne potrebe. V odnosih z drugimi in svojim odzivom na situacije, s katerimi se bom soočal bom vadil ravnovesje.