Avtor: aca

“Postal sem močnejši zaradi prizadevanj, ki sem jih vložil, da bi zaščitil svojega notranjega otroka in zaradi moči, ki mi jo daje, ko zdaj delava skupaj. Oba cvetiva.”

BRB str. 399

Ko smo bili iskreni, smo ugotovili, da še nikoli v življenju nismo naredili popolnega koraka. Takrat smo začeli presegati lastno zanikanje in hoditi v integriteti. Prepoznali smo, da je bilo naše vedenje omadeževano z nauki, ki smo se jih naučili v našem otroštvu. Čeprav je bilo že v tem nekaj dobrega, smo vendarle potrebovali neustrašen inventar, da bi ugotovili in ločili tisto, česar do konca naše poti ne potrebujemo.

To smo storili s pomočjo sponzorja oziroma sopotnika in Rumenega delovnega zvezka. Z lastno skrbnostjo smo pridobivali moč. Prebijali smo se zgodnje dneve bolečine okrevanja in verjeli, da bomo nekega dne delovali resnično samostojno. Videli smo svojo pot onkraj perfekcionizma. Vračali smo se v življenje, pa čeprav nepopolni in tudi ko smo se počutili manjvredne.

Naša prihodnost se je začela odvijati, neodvisna od želja drugih ljudi. Nismo bili več vezani na svoje mučitelje. Kot metulj iz zapredka smo se končno razvili v samostojne osebnosti.

Nikoli nismo vedeli, da obstaja ta raven občutka, a te spremembe smo pozdravili. Ko smo postali bolj pripravljeni boriti se za svoja življenja, smo razumeli, da smo imeli lastno vrednost globoko v sebi ves čas. Klicala nas je v naši temi, da bi jo slišali in videli.

Na današnji dan bom objel svojo notranjo resnico in svojega notranjega otroka. Sem samostojna oseba.

“Za to povezanost v odnosih je značilno izkazovanje čustev, zaupanja, medsebojnega spoštovanja in priznanje resničnosti Višje Sile.” 

BRB str. 265

Ena od najhujših stvari, ki smo jih morda občutili kot otroci, je bil občutek osamljenosti, občutek, da nismo povezani z ničimer in nikomer.

Potem smo postali odrasli, ki nas je v notranjosti skelelo, da bi našli povezavo vsaj z nečim. Pogosto smo to našli pri ljudeh, ki niso bili primerni za nas, ali pa smo začasen občutek povezanosti našli s hrano, drogami, seksom, alkoholom, v svobodnih zvezah, s svojimi otroki, zakonci in drugimi, za katere se je morda zdelo, da “so celoviti”.

Večina stvari, ki smo jih preizkusili, je bila nekaj časa dobra, vendar smo se kmalu spet počutili izgubljene in prazne.

V ACA spoznamo, da za to pomanjkanje povezanosti nismo krivi sami in da v tem nismo sami. Da bi preživeli svoje otroštvo, smo se morali odklopiti, da bi zaščitili svoje srce. Toda dlje, ko sedaj stopicamo na mestu, hujša je bolečina, ki jo doživljamo.

Okrevanje od te bolečine najdemo z delom po Korakih in odkrivanjem svoje prave identitete. Naučimo se, da so odgovori v nas samih in da nam povezovanje z Višjo Močjo pomaga najti te odgovore. Ko se naučimo izražati svoja čustva, se začnemo povezovati s svojim resničnim jazom. To nam pomaga, da se končno začnemo počutiti zdrave in  povezane z drugimi.

Na ta dan se bom spomnil, da sem resnična oseba, ki je sposobna vzpostaviti resnične stike z drugimi. To počnem tako, da verjamem vase in v svojo Višjo Moč.

“Mnogi starejši člani govorijo o tem, da so svojo žalost našli tako, da so opravljali 12 korakov ali da so samo tiho sami obsedeli in začutili občutke, ki so se pojavili.”

BRB str. 200

Starejši člani z dolgoletnimi izkušnjami obiskovanja srečanj, podelitev, sopotništva in služenja iz prostora ljubezni so morda dosegli točko, ko so sposobni samo tiho sedeti in si dovoliti, da se pojavijo občutki.

Njihova vsakodnevna praksa jim je skozi čas omogočila ta čudovit dar.

Mnogim dolgoletnim članom je namreč uporaba orodij programa postala njihova druga narava; ko se pojavijo njihovi občutki, jim dovolijo, da odtečejo, kot se vroč zrak naravno dviga v neskončno nebo.

Nenehno vsakodnevno delo pri izvajanju Korakov postopoma in nežno izvleče iz globin njihove duševnosti potegne obžalovanje.

Vredno jih je poslušati, ko pripovedujejo o svojih izkušnjah, moči in upanju. Vendar bodo tudi prvi, ki bodo priznali, da ne poznajo vseh odgovorov; da se vsak dan učijo od novejših članov, ki so lahko modri dlje, kot je trajal njihov čas v programu. Takšna je narava te skupnosti. Delo z obžalovanjem je del procesa zdravljenja, ki zajema vse starosti in obdobja trajanja programa.

Na ta dan bom delal vsakodnevni program okrevanja. Ko bom pripravljen, bom prejel vse darove svojega dela na obžalovanju, kakor se bodo pojavljali in kakor jih bom srečeval v procesu.

“Okrevanje zahteva potrpežljivost in vztrajnost.

Po naravi pa smo nestrpni, da bi nemudoma prišli do konca in preskočili trdo delo programa.”

BRB str. XXX

Kadarkoli mislimo, da bi morali pri okrevanju narediti več, bolje ali hitreje, je to lahko nekaj, kar nam govori naša bolezen. Morda celo mislimo, da zaostajamo, da nikoli ne bomo dovolj dobri ali da nikoli ne bomo prišli skozi korake. Takšno razmišljanje nas lahko pripelje do pretiranega napora ali pa nas, nasprotno, pripravi do tega, da bi kar obupali, namesto da bi ohranili uravnotežen, umirjen pristop k delu po našem programu z dejanji, ki izhajajo iz ljubezni.

V 12- koračnih programih obstaja odličen slogan: “Samo pridi.” To pomeni, da moramo biti preprosto prisotni, samo tukaj in zdaj, in narediti naslednjo pravo stvar, ki je pred nami. Pomeni, da smo v miru s svojimi dejanji, namesto da pritiskamo, silimo, pričakujemo ali fantaziramo prihodnost. To nam daje zmožnost, da smo človeški, da smo sproščeni in da se preprosto izkažemo samim sebi. Tako razvijamo vztrajnost in ravnovesje, dan za dnem.

Na ta dan si dovolim, da se ravno prav prilegam in pokažem sebi po najboljših močeh, kar jih premorem.

“Eden od namenov drugega koraka je vpeljava ideje o ohranjanju odprtega uma glede možnosti Višje Moči, ki mi lahko povrne razum.”

BRB str. 107

Za mnoge od nas so rane zelo globoke, ko gre za zaupanje komurkoli, zlasti Višji Sili, ki jo številni imenujemo Bog. V preteklosti smo se počutili globoko razočarani nad večino ljudi in ostalega v naših življenjih, vključno z Bogom, v katerega smo bili naučeni verjeti in h kateremu moliti.

Ko nekateri ljudje posledično na naših srečanjih svojo Višjo Moč označujejo kot Boga, se težko identificiramo z njimi ali morda celo sprejmemo, da je takšen koncept resničen. Toda drugi korak naj bi nam pokazal, da imamo na voljo podporni sistem; da imamo poleg tega, da gremo sami še različne možnosti.

Odkrijemo lahko Moč Odzgoraj, ki nam bo pomagala, in ta Višja Sila je lahko, kar hočemo. Ni pravil. Da si bomo opomogli od otroške disfunkcije, se bomo morali naučiti zaupati nekomu ali nečemu, ki nam bo pomagal.

Na današnji dan se bom naučil zaupati, da imam Višjo Moč, ki mi je pripravljena pomagati. Morda je to skupina, morda občutek umirjenosti, ko doživim naravo, ali tradicionalni Bog kot ga razumem. To je povsem odvisno od mene.

“Kritični notranji glas je tisti del nas, ki ostro sodi tako sebe kot druge.”

BRB str. 337

Kot otroci v nefunkcionalnih domovih so mnogi od nas prevzeli težke družinske obveznosti, ki ne bi smele biti naše breme.

Nato so nas kritizirali, da stvari ne delamo »prav«. To nas je pripeljalo do tega, da smo postali strogi do sebe, ko smo mislili, da smo za napake odgovorni le sami. Razvili smo svoj lasten kritični glas, ki je začel odmevati v naših glavah. In zaradi tega smo se opravičevali za stvari, ki so bile izven našega nadzora.

Ko v ACA okrevamo, si prizadevamo nadomestiti ta kritični notranji glas, ki se je tako zakoreninil v nas, z novim, ljubečim glasom, ki nas neguje in podpira. Ko vsakodnevno opravljamo svojo osebno inventuro, se naučimo tudi opredeliti, kaj je v resnici naše, in tisto, kar z nami nima nobene zveze. Naučimo se postavljati zdrave meje in prositi našo Višjo Silo za moč, da nadaljujemo to pot zdravljenja.

Potrebna sta potrpljenje in čas, da gojimo ta ljubeč glas, ki je naš notranji ljubeč starš. Moč in upanje najdemo, ko poslušamo druge v ACA, ko sledimo novi poti, kjer negativno nadomeščamo s pozitivnim v vseh vidikih vsakodnevnega okrevanja. Postanemo bolj neodvisni in spet moremo zaupati lastnim odločitvam.

Na ta dan prevzemam odgovornost zase. Posredujem si pozitivna sporočila in se tolažim, ker vem, da je moja Višja Moč ves čas z mano.

“Toda preden lahko služimo drug drugemu, moramo biti najprej pripravljeni ljubiti sebe in služiti sebi.”

BRB str. 354

Mnogi od nas v ACA najdemo tako čudovite odgovore, da želimo širiti besedo in pomagati drugim, še preden sploh razumemo, kaj ACA v resnici je, in preden razumemo, kaj sploh moramo imeti, da to lahko predamo naprej.

Na naših sestankih nas vse vzpodbuja, da ponudimo lastno služenje kot način vračanja. In to je vse, kar se od nas nekaj časa pričakuje.

Če se odločimo za zagotavljanje služenja po sestanku, je za naše osebno okrevanje bistveno, da preučimo svoje motive.

Vse, kar počnemo, ne glede na to, ali se vključimo v pripravljalno skupino ali začenjamo druga srečanja, mora izhajati iz ljubezni in hvaležnosti za to, kar smo prejeli. Če ne, se lahko zapletemo v težave z nadzorom in ga vključimo v situacije, kjer ga ne potrebujemo. Ali pa se lahko počutimo žrtve, če menimo, da naše delo ni dovolj cenjeno. Če se nam te stvari zgodijo in delamo po našem programu in uporabljamo orodja ACA, bomo lahko naredili korak nazaj in videli, da je služenje darilo, ki ga dajemo sebi in drugim. Naenkrat vidimo mnogo priložnosti za rast, ki jih sicer ne bi.

Na današnji dan bom uravnotežil služenje, ki ga nudim, s svojimi potrebami po okrevanju.

“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo odnos, da ne bi doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi, ki jih čustveno nikoli ni bilo za nas.”

BRB str. 17

Mnogi od nas si želijo, da ne bi ohranili določenih posledic družinskih bolezni, kot je zapuščenost. A se nam to vseeno to dogaja. Morda smo nekoga namenoma zapustili v izbruhu jeze ali na nek način maščevanja. A ne glede na razlog, smo zdaj v okrevanju, da bi po najboljših močeh prekinili krog te večgeneracijske družinske bolezni.

Ideja, da ne zapuščamo drugih, se morda zdi tuja ideja.

Mogoče preprosto ne vemo, kako ostati, kako se počutiti varno dovolj dolgo, da bi postali intimni. Približati se drugemu človeku je lahko grozljivo.

Biti s sopotniki v tem programu je prvi korak pri vadbi, kako tolerirati intimnost.

Prav tako se lahko naučimo komunicirati, reševati težave in odpuščati na načine, ki se jih nismo nikoli učili. Ko v okrevanju naredimo stvari drugače, naredimo pravo dejanje poguma.

Moremo vaditi- zmoremo to.

To je naš življenjski popravek – darilo sebi in drugim ob okrevanju. Morda pa tudi našim družinam.

Na današnji dan bom prakticiral novo, zaupljivo vedenje s prijatelji iz ACA. Še naprej se bom učil bolj zdravih načinov komuniciranja, ki mi bodo preprečili, da bi zapustil druge iz napačnih razlogov.

“Prositi odraslega otroka, naj prepusti nadzor, je kot prositi nekoga, da skoči z letala brez padala. Brez okrevanja lahko odrasel otrok živi v stalnem strahu, da bi prepustil nadzor.”

BRB str. 39

Neki svetovalec je nekoč dejal, da se odrasli otroci tako tesno oklepajo vsega, ker se bojijo, da če prepustimo nadzor, se stvari ne bodo dobro izšle. Strah nas drži v suženjstvu. Tega smo se najbolje mogoče naučili med odraščanjem ob tistih, ki smo jih imeli najraje. Kot otroci nas je bilo strah iti domov, strah oditi od doma, strah, da smo naredili nekaj narobe, strah, da nismo dovolj dobri, strah, da nas bo kdo udaril ali brcnil, ali smo se bali za svoja življenja … in seznam se nadaljuje.

Kakor so se nam nekoč v življenju dogajale stvari, smo čutili krivdo ali sram. Naučili smo se zadržati dih in pričakovati najhujše. Danes se v našem programu okrevanja naučimo veliko novih vedenj, vključno s prepuščanjem s pomočjo naše Višje Sile, naše podporne skupine, našega sponzorja in zemljevida dvanajstih korakov.

V ACA se naučimo ljubiti in sprejemati drug drugega takšnega, kot smo. Ko pride do konflikta – in vemo, da bo – imamo kot odrasli otroci priložnost vsak dan vaditi, kako postati akterji, ne reaktorji, dokler se ne počutimo varno in prijetno.

Na današnji dan se bom spomnil slogana “Pusti in prepusti…”, s katerim prosim svojo Višjo Silo za moč, da se sprostim in razmislim o stvareh, nad katerimi sem nemočen.

“Na skrivaj si lahko rečemo, da si ne bomo nikoli opomogli ali pa da ne moremo izkusiti prednosti Korakov. To je subtilen, a kritičen notranji glas, ki nas skuša izključiti iz okrevanja.”

BRB str. 49

Vsi smo že slišali, da so ljudje po naravi bitja navad. Zdi se, da ni pomembno, ali so te navade dobre za nas ali nam škodujejo; zagotavljajo nam določeno raven ugodja.

Okrevanje prinaša spremembe, na katere ljudje okoli nas, ki so vajeni naše disfunkcije, pogosto gledajo sumljivo – to je že znan odziv. Nekateri od teh ljudi se lahko počutijo ogrožene zaradi naše spremembe in poskušajo posegati vanjo. To ni nič nenavadnega in drugi v programu nas opozorijo na to možnost.

Zavedamo pa se tudi našega kritičnega notranjega starša, ki lahko poskuša sabotirati naše okrevanje s stavki, kot so: »Morda je to napačna stvar«. “Ali bom sploh vedel, kdo sem, če se spremenim?” “Mogoče sem prestar, da bi to počel.” Ko se ta glas oglasi, je čas, da se obrnemo na naše sopotnike ACA za pomoč in podporo.

Na današnji dan se bom zavedal, kako moj kritični notranji starš skuša v meni sejati dvom. Da ostanem prizemljen, si potrjujem, da sem zdaj na pravi poti.