Avtor: aca

“Naša sposobnost delitve intimnosti bo rasla v nas.”

BRB str. 591

Ena od žrtev naših disfunkcionalnih družin je bila naša sposobnost delitve intimnosti.

V naših pogosto nevarnih družinah je intimnost vodila v ranljivost, ki je postala odkrito povabilo, da smo vedno znova prizadeti. Naučili smo se zaščititi tako, da zapremo svojo naravno potrebo po intimnosti. Naš lažni jaz je prevzel odgovornost, da nas zaščiti pred grozljivo bolečino množice nezadovoljenih potreb.

Ko se vključimo v proces okrevanja, se začnemo počutiti udobno z drugimi ACA in se učimo izražati svoje potrebe na sestankih. Morda se moramo odločiti, s kom bomo delili svoje najbolj dragocene bolečine, vendar jih moramo deliti, če želimo ponovno pridobiti sposobnost intimnega delitve.

Proces okrevanja od nas zahteva, da postanemo lastni ljubeči starši, pri čemer razbremenimo dolžnosti našega najbolj gorečega zagovornika, našega kritičnega notranjega starša. Šele takrat bo naš notranji otrok začel čutiti in izražati vso bolečino v sebi.

Ko se počutimo prijetno ob neprijetni odsotnosti našega kritičnega notranjega starša, gradimo zaupanje, da nas bo naš ljubeč starš vodil, da vemo, kdaj in kje naj delimo našo intimo. Naša notranja intima se prevede v zunanjo. Ponovno postanemo celoviti.

Na ta dan bom pomagal svojemu notranjemu otroku, da se počuti varnega, da bo moja svoboda deliti intimnost lahko rasla. Vadil bom intimno deljenje z drugimi, ki sem se jim naučil zaupati.

“…mnogi od nas se počutijo neprijetno ob besedi ‘Bog’ in se lahko umaknejo že ob sami omembi besede … Ti člani pogosto najdejo olajšanje v misli, da bi G-O-D lahko pomenil ‘dobro, urejeno smer’ (Good, Orderly Direction)”

BRB str. 78

Mnoge od nas so kot otroke poškodovali v imenu vere in Boga.

Morda smo odraščali v naukih, ki so nam prikazovali Boga, ki kaznuje, ali v domu, kjer ni bilo strpnosti do drugih prepričanj. Morda še vedno ne prepoznamo globine škode, ki sta nam jo povzročila sram in čustvena zloraba, ki smo ju doživeli v imenu Boga.

Ko smo našli ACA, smo morda že pri korakih imeli težave z uporabo besede Bog. Potem so nekateri govorili o svojem verovanju v Boga in omenjali svojo vero, kot ogromen gumb, ki so ga nenehno pritiskali. Če smo zaradi tega prenehali obiskovati sestanke, smo s tem zavrnili program, namenjen ljudem vseh sistemov prepričanj, ne glede na to, ali svojo Višjo Moč že imenujejo “Bog” ali ne.

A če ostanemo, lahko naredimo številne stvari.

Med delitvijo lahko potrdimo lastno prepričanje z besedami: “Ta program deluje zame, ker je duhovni, ne verski.” Ali pa, ko nekdo reče »Bog«, si to lahko predstavljam kot kratico za »dobra, urejena smer« (Good, Orderly Direction).

Katera koli od teh izbir ali še številne druge nam lahko pomagajo najti način, da »vzamemo tisto, kar nam je koristno, in pustimo vse ostalo«.

Na današnji dan ne bom kar “otroka v lavorju vrgel ven skupaj z vodo.” Samo zato, ker nekateri ljudje verjamejo v Višjo Moč, zaradi katere mi je neprijetno, še ne pomeni, da program ni pravi zame.

“Mnogi izgubljeni otroci se gredo ‘anoreksijo v razmerju’.”

BRB str. 135

Odrasli otroci se naučijo veliko stvari, ko odraščajo v nefunkcionalnem domu. Nezaupanje je bila na žalost ena glavnih stvari, ki smo se jih naučili. Naučili smo se postaviti zid okoli sebe za zaščito pred bolečino.

Ta zid nas spremlja v odraslost in zasenči vse naše odnose z znanci, prijatelji, sodelavci in kar je najpomembneje, naš intimni odnos s partnerjem/zakonskim partnerjem. Ugotavljamo, da za razliko od naše izvorne družine zdrav odnos zahteva določeno stopnjo zaupanja, nekaj, kar nam je tako tuje, da se zdi, da je naša varnost ogrožena.

Ko dobimo možnost izbire, da popustimo in dovolimo nekomu, da prebije naš zaščitni zid, se nekateri odločimo, da preprečimo ali končamo razmerje. Bojimo se neuspeha, tako da sabotiramo svoj uspeh.

Ko postanemo čustveno močnejši v našem programu okrevanja ACA, začnemo odstranjevati opeke iz našega zidu, saj vemo, da lahko zdaj sprejmemo, kar nam prinaša življenje, z ljubeznijo in podporo, ki ju imamo zase, pa tudi od naše Višje Moči in sopotnikov.  

Na današnji dan bom še naprej čustveno rasel z zavedanjem, da me bosta ACA in moja Višja Sila vodila v pridobivanju moči, da zaupam drugim.

“Takšne preživetvene vloge so običajno trdožive in ostanejo v naših osebnostih še dolgo po tem, ko zapustimo svoje nezdrave domove… . Primer je 40-letna sestra, ki živi svojo izgubljeno otroško vlogo tako, da se izogiba prazničnim obrokom in le redko kliče domov .”

BRB str. 98

Vloge, sprejete za preživetje naših otroških izkušenj, so naše privzete pozicije v življenju, razen če se zavemo osnovnih vzrokov.

Pred okrevanjem ACA smo se morda izogibali svojim družinam, ker so nas preplavili strah, jeza, žalost, ambivalentnost ali nezaupanje. Nesodelovanje v lažni praznični radosti je bil eden od načinov zaščite.

Ko z uporabo orodij programa napredujemo, se morda še naprej izogibamo svojim družinam. Zdaj morda zato, ker se zavedamo, da naša interakcija ni zdrava. Morda upamo na čas, ko bomo lahko dovolj dobro skrbeli za svojega notranjega otroka, da bomo ponovno vzpostavili stik. In če bomo to storili, bomo to storili s popolnim zavedanjem, kaj lahko ali ne dobimo v zameno, ko ne bomo več igrali vloge, zaradi katere je našim družinam udobno.

Okrevanje je proces, ki upada in raste kot valovi na pesku našega življenja.

S pomočjo naše podporne skupine ACA, naše Višje Moči in sočutnih prič, ki jih najdemo na poti, lahko uživamo v prebujanju našega duha, ki nam lahko prinaša veselje vsak dan.

Na današnji dan bom spremljal svojo spreminjajočo se družinsko vlogo, da bi zabeležil svoj napredek na tem pozitivno vznemirljivem duhovnem potovanju, na katerem sem.

“Sramovanje telesa se ne nanaša le na našo težo ali obliko.”

BRB str. 441

V otroštvu so se naše družine marsikomu od nas okrutno posmehovale zaradi tega, kako smo izgledali.

Iztočnica za posmehljivke so bile naše poteze obraza, deli telesa, glas, lasje, nohti, ušesa, zobje, etnična pripadnost in še kaj.

Da bi preživeli, smo se mnogi od nas obnašali, kot da nas to ne moti.

A na skrivaj smo od sramu povesili glave. Da bi našli način, da se prilagodimo, smo jedli drugačne jedi, nosili šiške, si pokrivali ušesa, si neusmiljeno umivali obraz in nosili oblačila, da smo prikrili dele, ki so se jim smejali.

A po navadi nam ni šlo najbolje- sramežljivost in zapuščenost sta dan za dnem postajala vse bolj del nas. Ko so nas vsi zapustili, smo izgubili vse. To pa nas je naučilo zapustiti tudi same sebe. Naša telesa so bila le še del nas samih, ki nam ni pripadal.

V procesu okrevanja začnemo na sestankih videti kratke utrinke svojega resničnega jaza, ko se slišimo v zgodbah drugih.

Končno začnemo čutiti sprejetost, en objem naenkrat. Branje literature ACA potrjuje, da vendarle nismo nori. Morda so nam ukradli otroštvo, vendar smo nekako preživeli. S to močjo preostalih preživelih vztrajno delamo svoj program. Postopoma, ko se ozremo vase, začnemo početi najpomembnejše, kar si lahko zamislimo: sprejemamo svoj videz.

Na današnji dan se bom pogledal v ogledalo, se nasmehnil in rekel: “Ljubim vsak delček tebe. Ponosen sem na svoje trdo delo, da bi prekinil krog sramu.”

“Naše izkušnje razkrivajo, da čustvena bolečina ima vrednost. S podporo in nežnostjo lahko najdemo svojo zdravo bolečino in odkrijemo njeno zdravilno sproščanje, tako kot smo si povrnili solze.”

BRB str. 212

Okrevanje nam je prineslo veliko novih spoznanj.

Spoznali smo, da se moramo zavarovati, da bi se zaščitili v otroštvu. To se ni zgodilo le za en dogodek ali en dan; takole varovati smo se morali leta.

Naše reakcije na bolečino so bile v danih okoliščinah normalne.

Tako kot so nas naša telesa zaščitila z umikom od vroče peči, so nas zaščitila tudi drugače. Ko smo prejeli največjo dopustno mejo čustvene bolečine, so nas naša telesa odmaknila od te bolečine: to je bil zdrav umik. Najverjetneje se tega nismo niti zavedali. Z leti je bilo izgubljenih toliko trenutkov, ur in dni, da smo na koncu izgubili sebe. Morda smo se celo vprašali: “Kako se sploh počuti normalna oseba?”

V okrevanju, ko začnemo odkrivati ​​bolečino, se včasih počutimo premagane z nerazložljivo kopico čustev.

Morda mislimo, da je nekaj narobe ali se dogaja nekaj slabega. Toda tisti, ki jim zaupamo v ACA, nam pravijo, da je dobro stopiti v stik z našo zdravo bolečino. Hvala Bogu, da imamo svoja srečanja. Sedimo skupaj kot otroci, ki so vsi ubežali požaru. Celo posebno ugodje doživljamo, ko to pot prehodimo skupaj. Prvotno bolečino povrnemo tako, da o njej govorimo drugim- to je najboljši način zdravljenja.

Na današnji dan objamem svojo zdravo bolečino in se spomnimo, da moram veliko sprostiti in predelati. Čutimo, da se postopoma zdravimo.

“Večina članov ACA ima neko obliko PTSD (post-travmatskega sindroma), kar se pogosto izraža v naši previdnosti do okolice ali našem akutnem spremljanju komentarjev ali dejanj drugih. To vedenje je večino časa posledica odraščanja v stalni opreznosti.”

BRB str. 160

V okrevanju se mnogi od nas soočimo z močnimi čustvenimi in fizičnimi sprožilci zaradi določenih stvari in ne vemo, zakaj nam dogajajo.

Skozi naš proces odkrivanja sebe najdemo osnovno travmo, ki povzroča to stanje superopreznosti. Močna, globoka čustva, ki se pojavljajo, nas lahko preplavijo kot divje morje.

Da se pomirimo, se naučimo ležati pod toplimi odejami, piti topel čaj in se dolgo kopati. Aktiviramo svojega notranjega ljubečega starša in naredimo vse, kar je potrebno, da poskrbimo za svojega prizadetega notranjega otroka. Naš moto je postal: “Najprej bom poskrbel zase!”

Pogovarjamo se z ranjenimi deli sebe, ki potrebujejo ljubezen. Sprva se lahko zdi, da naš Notranji Otrok kriči od besa: “Kje si bil vsa ta leta? Kako naj vem, da me ne boš zapustil kot vsi drugi?” Imamo pa pogum prisluhniti temu ranjenemu delu, ne glede na ceno. Opustimo nasilne odnose in preuredimo svoje življenje, da si damo več prostora za zdravljenje. Vemo, da smo vredni.

Na današnji dan se bom postavil na prvo mesto. Ko se bom znašel v tunelu lastnega PTSD, ga ne bom zanikal, da bi bil videti dobro za druge, medtem ko bi znotraj trpel.

“Mnogi od nas imajo otroke, ki se bodo nekega dne morda kvalificirali za ACA, ker smo nanje prenesli bolezen družinske disfunkcije.”

BRB str. 156

Spomnimo se, da smo se med odraščanjem spraševali, zakaj je življenje tako slabo za nas in ne za druge otroke. Sanjarili smo, kako drugače bomo ravnali s svojimi otroki. Nikoli se ne bodo počutili kot mi, ker bomo mi najboljši starši – starši, kakršne smo si vedno želeli.

Vendar večina od nas te fantazije ni mogla uresničiti.

Želeli smo se obnašati kot ljubeči starši, a pogosto smo ugotovili, da delamo ravno nasprotno.

A kaj je bilo narobe z nami?

To so bili vendar naši majhni otroci, zakaj ne bi mogli narediti bolje? Začela nas je mučiti krivda. Nismo se še zavedali, da so učinki iz našega otroštva tako zasidrani v nas. Ne glede na to, kaj smo si obljubili, ne glede na to, kako iskreni smo bili, smo ponavljali enaka vedenja.

V ACA si oddahnemo, ko slišimo, da drugi govorijo o isti krivdi, o svoji nezmožnosti, da bi bili starši, kot si želijo biti. Olajšanje je vedeti, da nismo sami.

Naučimo se, da je način za ozdravitev odnosov z lastnimi otroki ta, da najprej ozdravimo sebe tako, da odlagamo prtljago, ki smo jo nosili iz otroštva. Ko to počnemo, začnemo dvigovati glave in se osvobajati krivde, ki nas drži v krču. Začnemo spreminjati način, kako počnemo stvari.

Ta dan se bom osredotočil na lastno okrevanje in najprej ozdravil sebe, saj vem, da bom tako najbolj pozitivno vplival na svoje bližnje.

“Številni odrasli otroci so se borili s seksualno kompulzivnostjo, ki je prinesla le veliko žalost in peklensko izolacijo od družbe.”

BRB str. 247

Izolirali smo se, tudi ko smo bili z drugimi.

Naša telesa nam niso pripadala, čeprav o tem nismo razmišljali tako. Znašli smo se v težkih situacijah, bili smo v seksualnih odnosih z ljudmi, ki nam niso bili všeč. Nato je šlo le še navzdol. Ponovno se je pojavil občutek, kot da smo posiljeni, vendar nismo vedeli, od kod prihaja. Prepričani smo bili, da se nama res nič ni zgodilo, saj so naši zaščitniki v otroštvu govorili, da se ni, ali pa to ni nič hudega. Želeli smo jim verjeti. Želeli smo ohraniti iluzijo, da smo ljubljeni in za nas skrbijo.

Ko okrevamo, se naučimo ravnati spoštljivo do sebe, vključno s svojim telesom.

Ne dovolimo več, da se nas drugi dotaknejo, ko si tega ne želimo. Zavedamo se, da je seks zunaj zavezujočega razmerja za nas lahko nevaren. Vemo, da lahko kadar koli prenehamo biti seksualni s svojo ljubljeno osebo, ko se pojavijo občutki, ki zahtevajo pozornost.

Na ta dan se zavedam, da zdrav seks izhaja iz zaupanja in spoštovanja do osebe, ki jo imam rad in ki me tudi ljubi. Vem, da me imajo ljudje radi, ne samo zato, ker tako pravijo, ampak zato, ker to kažejo s tem, kako ravnajo z mano.

“Dan za dnem napredujemo v svojem čustvenem, fizičnem in duhovnem življenju.”

BRB str. 255

Mnogi od nas so izkusili občutek neresničnosti, ko svoje telo potisnemo čez prave meje vzdržljivosti ali pa popolnoma zanemarimo svoje fizične potrebe. Nekateri od nas imajo naravni talent za zmagovanje na tekmovanjih v fizičnih disciplinah, drugi pa sedijo ob strani in si pri sebi razmišljajo, da bi to lahko storili, a se jim preprosto ne da.

Ne glede na našo preteklo situacijo, učenje skrbi zase pomeni razumevanje vrednosti ustrezne telesne dejavnosti, ki nas ne naredi ranljive za nepotrebne poškodbe ali bolezni. Začnemo si dovoliti resnično ceniti svoje mesto v vesolju.

Morda se zdi težko naučiti se zmernosti pri vseh stvareh. A ko ugotovimo, kaj lahko dobro, uravnoteženo zdravje pomeni za nas to postopoma postane lažje. Začnemo vzpostavljati rutine, ki postanejo navade, te pa nam sčasoma postanejo druga narava.

Spremljevalec naše skrbi za telo je naša čustvena prehrana, ki jo prejmemo v molitvi in meditaciji. To lahko storimo tiho ali pa smo je deležni v doživljanju narave, plesu ob naših najljubših pesmih ali pa ko se preprosto spomnimo, da moramo globoko dihati. To je del našega napredka pri okrevanju – naš način kako si pomagamo pri zdravljenju.

Na ta dan živim v tem trenutku, tako da skrbim za svoj um in svoje telo. Diham, se premikam in prosim svojo Višjo Močjo, da je z mano.