Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Postopoma se bomo s pomočjo naše Višje sile naučili pričakovati najboljše in ga tudi dobiti.”

BRB str. 591

Naša Moč Odzgoraj nam je vedno pripravljena pomagati pri uresničevanju naše duhovne celovitosti. Če si za delo vzamemo čas in se potrudimo, bomo tisočkrat poplačani.

Kaj torej lahko pričakujemo po vsem našem delu?

Poleg tega, da smo izjemno čudovita človeška bitja, nas je naša Višja sila obdarila z vsemi našimi čudovitimi in ne tako čudovitimi darovi. Ona nas brezpogojno ljubi od naših sivih las do naših najbolj nenavadnih pričesk, od naših podbradkov do ukrivljenih prstov na nogah. Ljubi nas zaradi naše človečnosti – stvaritve, veličastne kot galaksija. Smo duhovna bitja, ki imamo človeško izkušnjo, polno zavojev in ovinkov, s sabo pa nosimo vdrtine in buške in tudi resnejše poškodbe.

Imamo veliko čudovitih darov, ki smo jih šele začeli odkrivati.

Učimo se zahtevati najboljše in nehamo postavljati omejitve glede tega, kar mislimo, da je. Ko še naprej trdo delamo in verjamemo v našo Višjo moč, smo presenečeni, ko odkrivamo še večja darila, ki so čakala, da jih odkrijemo.

Na današnji dan svojih pričakovanj ne bom omejeval na majhne ideje. S pomočjo moje višje sile na poti okrevanja lahko dobim več, kot si lahko predstavljam: SEBE.

“Naše izkušnje kažejo, da smo pogosto živeli kot žrtve.”

BRB str. 14

Mnogi od nas so morda postali zelo dobri v igranju žrtve.

A te vloge si nismo ustvarili sami. Mar niso bili drugi ljudje in okoliščine zaradi katerih smo to postali?

Oklepati se obžalovanja in zamere je kot bi se zavili v odejo iz trnja.

Vsako minuto vsakega dneva se zavedamo dejstva, da nam trnje povzroča bolečino, in edino tolažbo nekaterim od nas je razmišljanje, da vsaj drugi vidijo, kako smo prizadeti. Toda nihče noče živeti z žrtvami, niti žrtev sama ne.

Kako drugačna bi bila naša življenja in naš svet, če bi se lahko vrnili in razveljavili preteklost!

Toda življenje nam te možnosti ne ponuja. Kar dobimo, je izbira, ali bomo sprejeli svojo preteklost in se je lotili, ali pa bomo ostali žrtev in ji dovolili, da še naprej vpliva na to, kdo smo in kaj počnemo.

Ko na sestankih recitiramo molitev za spokojnost, moramo verjeti besedam »Sprejmite stvari, ki jih ne morem spremeniti«.

Naša preteklost se je zgodila kot se je. Ne glede na to, kako neprijetno je bilo, lahko postane vzpodbuda, ki nam pomaga postati močnejši.

Na današnji dan bom še naprej odlagal odejo iz trnja, ki sem jo nosil kot žrtev, in se zavil- v mehko odejo okrevanja.

“Svoboda od alkoholne norosti je vprašanje odgovornosti.

Ne moremo biti odgovorni za nekaj, česar nismo ustvarili.”

BRB str. 88

O sebi smo razmišljali kot o nečem ničvrednem v središču vesolja.

Poskušali smo narediti samomor na več načinov, tako čustveno kot fizično. Pri sebi pa si mislili: “Morda bodo tokrat videli, kaj se z nami dogaja.” A nič se ni spremenilo in tudi naši storilci ne. Za kaj smo porabili vso to energijo?

V ACA se naučimo, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti.

Da bi to naredili, moramo najprej opustiti odgovornost za alkoholno norost. Situacija je bila neobvladljiva, z nami ali brez nas.

Začnemo videti, da si zaslužimo priložnost za zdravo življenje, čeprav nismo povsem prepričani, kako bi to bilo.

Gledamo pot pred seboj in vidimo, da je pred nami svetloba. Ne moremo videti, kaj je, vendar se tudi ne moremo več nehati premikati v tej smeri. Počuti se dobro in toplo. To nas sprva prestraši, a se nam zdi tudi novo in vznemirljivo.

Odložili smo svoj sram in svoje odvisnosti, ki nam ne služijo več.

Sproščamo obrambo našega značaja. Čas je, da vidimo, za kaj gre pri tej stvari, imenovani življenje. Dovolimo si iti naprej.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem odgovoren zase, ne pa za norost svojega otroštva. Spomine bom uporabil, da se ozdravim, potem pa jih prepustil preteklosti, da bom svoboden.

“Da ga obdržim, ga dajem naprej- okrevanje.”

BRB str. 513

Ko pridemo v ACA, nas boli.

Srečamo druge ljudi, ki so kakršni smo sami. Ker se naučimo zaupati tem ljudem, si postopoma dovolimo odpreti in deliti svoje najgloblje skrivnosti.

Toda v nekaterih primerih ljudje, s katerimi smo se zbližali, odidejo in počutimo se spet zapuščene, tako kot v otroštvu.

Sprašujemo se, ali bi se morali oditi tudi sami. Mogoče smo naredili vse, kar smo lahko, in bi morali iti naprej; morda pa ta program ACA le ni odgovor na vse; mogoče nismo doživeli več velikih “aha” trenutkov.

Zakaj bi torej ostali, ko drugi morda ne?

Ker je ta zapuščenost, ki jo čutimo, drugačna; uporabljamo nova orodja, ki nam pomagajo premagati te občutke. Vsi nimajo enake poti in lahko smo žalostni, ko ljudje odidejo in upamo, da bodo našli tisto, kar jim ustreza. Toda za nas je ACA zdrava izbira.

Odločimo se, da ostanemo, najprej zase in potem za druge.

Vrnemo, kar smo dobili, naslednji osebi, ki pride skozi vrata. To so naši sopotniki. Morda nismo vsi videti in se obnašamo enako, vendar je neverjetno, kako si lahko pomagamo drug drugemu. Ko smo pri okrevanju ob drugih, izvemo več o sebi.

Na ta dan se bom ponovno posvetil svojemu okrevanju v ACA. Z zavedanjem, kam sodim.

“Ker smo imeli preveč razvit občutek odgovornosti, nas je bolj skrbelo za druge kot zase.”

BRB str. 589

Ko smo prispeli v ACA, so mnogi od nas spoznali, da imamo vzorec, da vse druge postavljamo pred sebe. Zdelo se je, da so njihova življenja pomembnejša od našega, mi pa smo dobili le drobtine ali karkoli je ostalo. Razvili smo “Kaj pa jaz?” osebnost žrtve.

Nekateri od nas so to opazili, ko smo se končno tako naveličali, da nas prijatelji in družina ne poslušajo.

Mislili smo: “Hej, tudi jaz želim govoriti o svojem življenju, svojih interesih, izzivih!” Ta pomanjkanje nas je pripeljalo do tega, da smo se počutili letargične, brezupne in depresivne. Kopali smo se v samopomilovanju, prisilah ali odvisnostih, da bi omrtvili svojo bolečino.

Ko se znajdemo v okrevanju, spreminjamo te vzorce.

Naše nezavedne kompulzivne reakcije se zmanjšujejo. Ko se pogovarjamo na sestankih in s sopotniki, najdemo svobodo od naših lastnosti preživetja. Delamo po korakih. Meditiramo in molimo. Beremo in pišemo o svojih mislih in občutkih. Začnemo se odpirati, pripravljeni in voljni predati svoje nefunkcionalne vzorce naši Višji sili. Vidimo, kako se naš ranjeni notranji otrok odziva na sočutje našega notranjega ljubečega starša.

Na današnji dan vem, da obstaja alternativa, če se pretirano ukvarjam z drugimi in ne sabo.

“Naučimo se postati sami svoji starši z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Ko se v ACA učimo postati sami svoji starši, se pogosto znajdemo v nasprotju s svojim notranjim otrokom.

Mogoče naš otrok hrepeni po dragi skodelici čaja v bližnji kavarni ali pa si le želi boljši avto. Morda bi nekoč z zasramovanjem zatrli ta notranji glas in rekli stvari, ki smo jih slišali kot otroci, na primer “Nehaj si želeti tega, česar nikoli ne moreš imeti.” Zdaj smo lahko odgovorni starši in spoštljivo rečemo: “Ne, tega si trenutno ne moremo privoščiti.”

S pomočjo našega programa se tudi naučimo postavljati stvari v perspektivo.

Mogoče se lahko odločimo, da angleški čaj z mlekom pač nikoli ne bo vsakodnevna navada, si pa ga lahko privoščimo enkrat če že ima naš notranji otrok slab dan in si želi priboljšek. In ja, Lamborghini je sicer izven naše plačilne zmožnosti, vendar si lahko dovolimo obisk namišljenega Lamborghinijevega salona, se usedemo v avto s svojim notranjim otrokom in rečemo: “V redu je, če želimo stvari, ki jih morda nikoli ne bomo imeli.” To je lahko drobno, a trajno darilo, da ne zatremo naših upov in sanj.

Na današnji dan bom izkazal spoštovanje do sebe, svojega notranjega otroka in drugih. Spomnil se bom, da so se mi zgodile čudovite stvari, za katere nisem mislil, da so možne, ker sem si upal sanjati.

“Nismo bili naučeni, kako se zabavati.”

BRB str. 39

Nekdo je na sestanku nekoč vprašal, kaj odrasli otroci počnejo za zabavo.

V naših izvornih družinah smo bili mnogi od nas preveč oprezni, da bi se zabavali ali doživljali veselje. Ko se ozremo nazaj, se pogosto težko spomnimo kratkih zabavnih trenutkov. Nekateri od nas opazimo, da se igramo s punčkami ali tovornjaki, pihamo regrat ali vzklikamo: “Igrajmo se skrivalnice – ti si!”

Ko začnemo okrevati, se nam ideja o zabavi morda zdi tuja, vendar se začnemo učiti, kako pomembna je kot način za nego našega notranjega otroka in svojega odraslega jaza. Ko postajamo bolj zdravi, vidimo čudovito veselje in svobodo v zabavi. Začnemo delati stvari, kot so risanje v skicirki, sestavljanje uganke, barvanje, ročno delo, sprehod, jahanje konja, ribolov, pohodništvo po planinski poti, smučanje, plavanje, klic prijatelja, obisk filmi, slikanje, petje, odhod v knjižnico, učenje igranja na glasbilo, poslušanje glasbe, objem prijatelja, obisk muzeja, sedenje ob reki in opazovanje sončnega zahoda, smeh s prijatelji, fotografiranje, fotografiranje tečaj meditacije, igranje igre … seznam zabavnih dejavnosti se lahko nadaljuje v nedogled.

Na današnji dan bom življenje doživljal v polnosti tako, da bom v sedanjosti in počel nekaj zabavnega.

Ljubezen do sebe omogoča odraslemu otroku, da zapolni ljubezen in skrb zase, ki ju nismo dobili kot otroci.

BRB str.436

Dolgo nazaj je, ko so nas vpili, nas odrivali in zanemarjali.

V bolj mirnih časih smo se v svojih majhnih otroških glavah spraševali: »Zakaj? Kaj sem naredil narobe?«

Pogledali smo na svet in videli očeta, ki se igra na dvorišču s svojimi otroki.

Ti otroci so bili videti tako veseli. Mi pa smo stali sami na svojem dvorišču. Počutili smo se kot edini otrok na svetu, ki ga nihče ni ljubil.

To pomanjkanje ljubezni osnovalo dolga leta našega iskanja.

Tu in tam smo našli olajšanje, ko se je učitelj nasmehnil ali se je prijatelj pohvalil z nami. Toda nič v nas ni povzročilo, da bi se počutili dovolj ljubljeni, da bi bolečina prešla. Nekateri od nas so uporabljali droge, alkohol, hrano in druge kompulzivne dejavnosti, da bi zapolnili prazno mesto, kjer bi morala biti ljubezen.

Ko smo prispeli v ACA, smo začutili povezavo, ko smo slišali, da drugi govorijo o svojem življenju brez ljubezni. Začutili smo, da nismo sami. Spoznali smo, da je razlog, da se nismo počutili ljubljene, nekaj, kar ni bilo znotraj našega nadzora: prava ljubezen ne more soobstajati skupaj z alkoholnim in disfunkcionalnim razmišljanjem.

Ni bila naša krivda! Vedno smo bili vredni ljubezni. Zavezali smo se, da bomo začeli znova in se imeli radi.

Na današnji dan bom deloval pozitivno, tako da se imam rad in poskrbim zase na svoj način.

“V ACA verjamemo, da smo se rodili celi in postali razdrobljeni v telesu, umu in duhu zaradi zapuščenosti in sramu. Potrebujemo pomoč pri iskanju poti, da se vrnemo v stanje čudežev.”

BRB str. 143

Ko najdemo pot do ACA, se nam morda zdi, da se naša zunanjost ne ujema z našo notranjostjo.

Navajeni smo se obnašati, kot da je v našem življenju vse v redu, v srcu pa vemo, da ni tako. Spretni smo v nadzoru, kako se zdimo drugim, pri čemer pazimo, da bolečino skrivamo za nasmehom.

Kot otroci smo morali skrivati ​​svoja resnična čustva, svoj Resnični jaz, da bi preživeli.

Včasih smo bili osramočeni ali zapuščeni, ko smo izražali čustva, ki jim starši niso bili kos. Iz strahu smo se naučili zadržati svoje misli in hrepenenja zase.

S pomočjo naše Višje Sile in drugih v ACA, ki poznajo našo bolečino, začnemo govoriti resnico o svojih izkušnjah in postopoma uskladiti svoje misli, občutke in dejanja. Vemo, da nam je celovitost spet na voljo, ko med okrevanjem izkusimo ljubezen in sprejemanje drugih in naše Moči Odzgoraj. S pomočjo ACA se lahko naučimo izkoristiti vsa svoja čustva, vključno z veseljem.

Na današnji dan pozdravljam svoj Resnični jaz tako, da priznam in sprejmem svoja čustva. Počutim se celovitega v ljubečem objemu moje Višje Sile.

“Zapuščenost pomeni več kot le ostati sam ali puščen na hišnem pragu.”

BRB str. 10

Kot otroci smo se počutili čustveno zapuščene, ko so nas kritizirali in smo čutili, da ne izpolnjujemo pričakovanj.

Ti občutki zapuščenosti so se še poslabšali, ko smo se počutili prisiljeni hraniti družinske skrivnosti, kar je povzročalo nenehen občutek sramu, da bi lahko nekdo ugotovil, kako zares nefunkcionalni so bili naši domovi.

Pri odraslih to pogosto povzroči občutek, da smo se počutili izzvane, da bi zgradili zelo čustvene odzive na bolečino zaradi izgube.

Pred ACA je življenje z vso to bolečino in sramom povzročilo, da smo iskali ljubezen in varnost zunaj sebe.

Toda s pomočjo in usmerjanjem našega programa in drug drugega se naučimo, da lahko v sebi razvijemo lastno vrednost, negovanje samega sebe in občutek varnosti. Tako raste naše zaupanje in okrevanje postane dosegljivo, še posebej, ko krepimo naše prepričanje v Višjo moč.

Okrevanje deluje, če ne strmimo v preteklost, ampak se odločimo, da bomo vsak dan ustvarili nove spomine.

Ugotavljamo, da se razvijanje v “novo odraslo osebo” nagrajuje. Hkrati naš notranji otrok še naprej odrašča na zdrav način. ACA nas uči, da smo samozavestni v spoznanju, da smo odgovorni sami. Lahko se naučimo živeti v sedanjosti in se osredotočiti na vsakodnevne blagoslove.

Na današnji dan vem, da nisem sam. Imam podporo družine ACA, ki mi pomaga zdraviti preteklost in graditi močno prihodnost.