25. december – Spokojnost

“V ACA moremo najti spokojnost.”
BRB str. 442

Morda nismo izkusili tistega, o čemer mislimo, da je spokojnost – vidimo ga kot nekaj, kar imajo drugi ljudje, ne mi.
Morda sploh ne vemo, kaj je spokojnost, kaj šele, kje jo iskati. Kakšen je sploh ta občutek?

Morda bi bilo najbolje, da začnemo s preučevanjem, kaj mislimo, da bi lahko bila spokojnost.
Morda je to čaroben, miren občutek, ki nekoga popolnoma prevzame 24 ur na dan, sedem dni v tednu. S tem občutkom ljudje nikoli ne občutijo stresa, strahu ali tesnobe. No, to je dobra ideja za razmišljanje, a v srcu vemo, da to ni resničnost.

Bolj realističen pogled na spokojnost je, da o njej razmišljamo kot o jedru sprejemanja, ki že prebiva globoko v nas; nekaj, česar še nismo izkoristili ali morda priznali. Zdaj je morda majhno, celo zelo majhno. Vendar bo raslo. Naučimo se prepoznati in občutiti majhne trenutke tega v našem življenju.

Ob pomoči naše skupine ACA najdemo spokojnost, ko sprejmemo svoje življenje – preteklo in sedanjost, in se naučimo zaupati prihodnosti.
Kot del tega premika v našem razmišljanju se naučimo, da je spokojnost dosegljiva. Zavedamo se, da tega ne bomo čutili 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vendar bo dovolj prisotno, da nam spremeni življenje.

Na današnji dan se bom spomnil, da v sebi že imam spokojnost. Na meni je, da temu pomagam rasti tako, da s programom ACA gradim sprejetost in zaupanje.

24. december – Problem

“To je opis, ne obtožnica.”

BRB str. 589

Čeprav v Problemu piše, da ne gre za obtožnico, se morda sprva še kar zdi tako.

Mnogi od nas so se počutili za vedno zaprti v nenehno ponavljajočih se vzorcih družinske disfunkcije. A kljub temu uvidimo modrost zapisanega. Zavedamo se, da ta opis, ki temelji na Seznamu perila, lahko potolaži. Nismo več sami, ko vstopimo na srečanje ACA in ugotovimo, da lahko te lastnosti delimo odkrito brez kritike, saj imajo drugi enake »navade«.

Ne moremo spremeniti, od kod smo prišli ali kaj se nam je zgodilo. Lahko pa se odločimo, da bomo delali po programu okrevanja ACA in našli izhod. Vsak dan lahko uporabljamo katero koli orodje programa, kot so koraki, telefon, srečanja, sponzor in še veliko več.

Nismo več ujeti v grozno preteklost.

Morda se včasih počutimo slabo, a v svojem notranjem jedru nismo slabi. Ne glede na lastnosti ali pomanjkljivosti, ki jih imamo, se ozremo okoli sebe in vidimo, da nismo sami. Zdaj imamo podporo drugih v programu. In našo Višjo Silo.

Na ta dan se ponovno posvetim življenju tega novega življenja. Dvignil bom telefon, šel na sestanek ali prebil čas v branju Velike rdeče knjige, da se z njo nahranim.

23. december – Odpuščanje

“Ne moremo odpustiti drugemu, dokler ne odpustimo sebi.”

BRB str. 233

Kot otroci smo se naučili biti kritični do sebe in videti, da nismo nikoli dovolj dobri.

To so nam tolikokrat in na toliko načinov povedali odrasli v našem življenju, da je programirano v našo samopodobo. Misel, da bi si odpustili, ker smo naredili ali rekli nekaj narobe, nam ni nikoli prišla v glavo.

V ACA se naučimo, da je odpuščanje sebi bistveno za spoštovanje in ljubezen do svojega resničnega jaza.

Tako se naučimo potrditi svojo vrednost in zgraditi temelje za odpuščanje drugim.

Če se naučimo brezpogojno ljubiti sebe, odpiramo nov svet.

Morda marsikomu od nas ni lahko zaradi kritičnega notranjega glasu, za katerega se zdi, da nas kar naprej premaga. Vendar je mogoče – to vemo, ker vidimo, da se to dogaja pri drugih.

Ko si enkrat začnemo dajati to darilo, smo potem bolje sposobni podariti isto darilo tistim okoli nas.

Vendar to ne pomeni, da opravičujemo nesprejemljivo vedenje; preprosto se naučimo odpuščati in sprejemati druge takšne, kot so. Šele takrat se lahko odločimo, ali jih želimo v svojem življenju. Toda to odločitev bomo sprejeli iz zdravega središča, ne pa v jezi in zameri.

Na ta dan bom okrepil svoj duh in si izkazal brezpogojno ljubezen tako, da bom najprej sprejel sebe, da sem človek.

22. december – Ravno dovolj dobro

“Prihajamo iz domov, v katerih kljub našemu trudu ni bilo nikoli dovolj dobro. Ali pa se je zdelo, da nikoli ni bilo dovolj dobro.”

BRB str. 37

Kot otroci se je od mnogih pričakovalo, da bomo nastopali.

A ne glede na to, kako dobro nam je šlo, pohvale nismo prejeli – le še višja pričakovanja. Normalno je bilo, da smo želeli slišati, da nas cenijo in hrepeneli smo po potrditvi, da smo v redu. Toda v odsotnosti tega smo pričeli verjeti, da preprosto nismo dovolj dobri.

Še odrasli smo v glavi slišali te posnetke in si postavljali višja pričakovanja.

A ne glede na to, kaj smo dosegli, se nikoli nismo počutili dovolj dobro. Mnogi od nas smo imeli srečo, da smo neizogibno zadeli steno, na katero nismo mogli preplezati, in našli ACA in pomoč, ki smo jo potrebovali.

Začeli smo tudi opažati, da nam je odsotnost pohvale preprečila, da bi pohvaliti znali sami.

Za tiste, ki imamo otroke, smo želeli to narediti bolje, a nismo mogli najti pravih izrazov, saj smo pogosto verjeli, da bo pohvala povzročila, da se nehajo truditi. Ponavljali smo vzorec, ne da bi se zavedali, da je razočaranje v njihovih očeh zrcalilo naše lastne občutke iz otroštva.

Ko se naučimo brisati trakove v glavi, si začnemo dajati afirmacije, ki jih nismo dobili – da smo dovolj dobri. Zdaj lahko ta občutek vrednosti prenesemo na tiste, ki so pomembni v našem življenju.

Na današnji dan se spomnim, da sem dovolj dober, in se napolnim s pohvalami in dobrimi občutki.

21. december – Blokirana žalost

“Žalost je izguba, ki je obtičala pod zanikanjem, namernim pozabljanjem in strahom, da bi nas dojemali kot dramatizacijo preteklosti. Žalost je nakopičen poraz, zanemarjanje in zanikanje iz otroštva.”

BRB str. 199

Preden smo prišli v ACA, smo morda razmišljali o žalosti kot o nečem, kar doživljamo le zaradi očitnih izgub, kot so smrt ljubljene osebe, ločitev ali uničujoča bolezen. Z okrevanjem v ACA doživljamo tudi žalost kot nekaj, kar izvira iz izgube naše identitete v otroštvu. Izpostavljeni smo številnim predlogom o tem, kakšne bi lahko bile te izgube iz otroštva, na primer, da nas starš redno in nepravično kritizira, da nas primerjajo z bratom in sestro, ki se je lepše obnašal, da nam rečejo, da smo slabi, neumni ali manjvredni, da moramo hraniti družinske skrivnosti – seznam se nadaljuje v nedogled.

Tako kot je dragoceno, da bolj očitne izgube obravnavamo tako, da žalujemo na zdrav način, namesto da se je izogibamo, omrtvičimo in se ločimo, se tudi v ACA naučimo vaditi ljubeče načine žalovanja naših izgub v otroštvu, tako da delamo korake in se učimo dialoga z našim Notranjim otrokom odkrijemo, da se naša telesa in um spominjajo zanemarljivih in sramotnih dejanj iz preteklosti. Odkriti te spomine in se soočiti z občutki, ki so zakopani v njih, ni lahko, vendar onkraj te žalosti odkrijemo neverjeten donos – počutje popolnega izraza samih sebe in živosti- morda prvič v življenju.

Na današnji dan se bom zavedal in se osredotočil na eno od izgub, ki sem jo doživel v otroštvu, potem pa na ljubeč in sočuten način z njo žaloval.

20. december – Ločitev

“Uporaba snovi za spreminjanje občutkov je drugi način ločitve od občutka bolečine. Najlažje dostopne snovi so alkohol, sladkor, nikotin in kofein.”

BRB str. 87

Mnogi od nas so prišli v ACA z odvisnostjo od drog ali alkohola.

Drugi so prišli z odvisnostjo od denarja, hrane, seksa ali iger na srečo. S pomočjo drugih programov 12 korakov smo uspešno reševali te predstavljajoče probleme. Obstajale pa so tudi druge na videz bolj sprejemljive odvisnosti, ki smo jih izbrali kot način, da prikrijejo našo bolečino. V našem prizadevanju za čustveno treznost v ACA nam morajo biti naši občutki na voljo, da lahko najdemo osnovno travmo v našem življenju. Tudi če sodelujemo pri teh bolj sprejemljivih odvisnostih, kot je gledanje ure televizije vsak dan, nikotinska navada, ki prekinja vse, kar počnemo, ali prekomerno uživanje kofeina, so nam naši občutki prikriti.

Če še naprej spreminjamo svoja čustva na te ali podobne načine, je to morda zato, ker se nam osnovna travma zdi preveč strašljiva, da bi se soočili. Toda da bi našli pravo svobodo za našega notranjega otroka, je potrebno, da so naši občutki dostopni. Če želimo postati lastni ljubeči starši, moramo biti »prisotni«, da izvajamo svoj program, kar pomeni, da zavračamo vzornike našega otroštva. Zavezujemo se, da se zloraba tukaj neha! Dovolimo si biti nepopolni in gremo proti svojemu končnemu cilju, da smo popolnoma budni brez zadržkov.

Na današnji dan bom odkrit glede tega, s čim lahko omrtvim svoja čustva. Poiskal bom pomoč, da bom našel mir, ki si ga zaslužim.

19. december – Štirinajsta značilnost

“Paraalkoholiki (soodvisni) so bolj reaktorji kot akterji.”

BRB str. 17

Pred ACA smo mnogi tekli od ene osebe do druge, od ideje do ideje, našli vedno »boljše« službe, iskali rešitve za svoje zdravstvene težave, prebirali vse knjige za samopomoč: vse v poskusih karkoli spremeniti svoje počutje. V notranjosti pa smo bili tako zmedeni, da smo se spraševali, zakaj so vsi ostali videti mirni in pomirjeni, medtem ko je v naših možganih in telesih divjal požar. Vsakič, ko smo potem mrzlično šli v akcijo, so bili rezultati običajno škodljivi za nas ali druge.

Kako smo se naučili tako intenzivno reagirati?

Ko smo bili otroci, je vsak korak, ki smo ga ali pa nismo naredili, povzročil “bombardiranje”. Rekli so nam stvari, kot je “Ali ne morete narediti ničesar prav?” ali “Če bi se nehali tako obnašati, bi bilo vse bolje.” Bili smo grešni kozli. Postali smo reaktorji v obupnih poskusih, da bi poskušali popraviti stvari. In ta vedenja smo prenesli v svoja odrasla življenja.

V ACA najdemo olajšanje: vsak dan naenkrat.

Naučimo se uporabljati slogane, kot je “Lahko preprosto”, ko v sebi začutimo “izredne razmere”. Pomagajo nam ravnati na bolj zdrav način, tako da ne ukrenemo ničesar, tudi če moramo sedeti na rokah ali stiskati ustnice, dokler notranji nemir ne mine. Samorefleksija je v takih trenutkih nujna. Če se ustavimo, preden se neustrezno odzovemo, pa tudi sredi stavka, nam to pomaga pridobiti samozavest in nas pozitivno potrdi.

Na današnji dan se bom, ko začutim pritisk, da odreagiram »Takoj«, spomnil dveh sloganov: »Ne delaj kar nečesa, sedi tam« in »Zavedaj se in se umiri«. Tudi ko se soočim z notranjim kaosom se učim biti miren.

18. december – Služenje

“Namen služenja v ACA je podpirati drug drugega, da postanemo odgovorni za lastno dobro počutje.”

BRB str. 354

Težko je začeti opravljati služiteljske funkcije, ko se zdi, da naloga nosi tako veliko odgovornost.

Zamisel, da lahko pomagamo drugi osebi, da okreva, je podobna naši, ko smo poskušali rešiti svoje družine.

Vendar je služba v ACA tisto, kar drugim daje priložnost, da prevzamejo odgovornost zase.

Odpiranje sestanka, tajništvo, skrb za blagajno, vse do zlaganja stolov po sestanku so stvari, ki ohranjajo kontinuiteto srečanj in zagotavljajo sredstva, da sami in drugi okrevamo.

Ko se člani obračajo na nas za vodenje, se zavedamo, da lahko delimo svoje izkušnje, moč in upanje. A da so pred njimi tudi navodila. “Priročnik za novince”, BRB, Rumeni delovni zvezek in druga literatura bodo odgovorili na vsa vprašanja člana.

Naš cilj je podpreti odrasle otroke, da se ideja, da so lahko sami odgovorni za svoje dobro počutje postane domača.

Novejšemu članu je lahko zelo frustrirajoče razumeti, da s tem izražamo globoko raven ljubezni, ko jim omogočimo najti moč, da se imajo radi. V tem vzdušju in z nekaj razlage, bodo začutili moč programa, ki zapolni praznino v njih, ki so jo dolgo želeli zanikati.

Na današnji dan bom delal za skupnost, saj se zavedam, da vsak del priprave sestanka ustvarja priložnost za sopotnike v ACA, spet pridobiti moč, da se imajo radi.

17. december – Izražanje občutkov

“Ko se preselimo iz čustvene izolacije, ponovno pridobimo sposobnost prepoznavanja in izražanja vseh naših občutkov.”

BRB str. 361

Kot otroci mnogi od nas niso smeli pokazati svojih občutkov. Zato smo jih polnili in se pretvarjali, da jih nimamo zaradi strahu pred posmehom ali kaznijo.

Je kaj čudnega, da smo to prenesli v odraslost, kjer smo še naprej polnili svoja čustva in se prepričevali, da niso pomembni? Ali pa smo morda izbrali pot zdravljenja svojih občutkov z odvisnostmi ali obsedenostmi, dokler nam jih ni bilo treba izkusiti.

V ACA pridemo kot odrasli otroci s številnimi sprožilci.

Ti sprožilci lahko to, kar bi morala biti blaga reakcija, spremenijo v jezo, ne zaradi situacije, ampak zato, ker to, kar je bilo povedano ali storjeno, prebudi naše obremenjene občutke.

Ti zanikani občutki ovirajo odnose, saj zapuščamo ljudi, ki ne morejo ugotoviti, zakaj se tako odzovemo.

A ACA sega v ta skrita področja in naša otroška čustva pripelje na svetlo, kjer sčasoma izgubijo moč nad nami.

Na današnji dan bom še naprej zaupal in cenil, da je ACA varno mesto, kjer lahko prepoznam in izrazim svoja čustva.

16. december – Prisluhniti v petem koraku

“V petem koraku član ACA zaupamo drugemu, da bo slišal njegovo življenjsko zgodbo brez obsojanja. Za mnoge je to prvič, da je odrasel otrok drugemu povedal najbolj intimne podrobnosti svojega življenja. Zaupanje druge osebe je eno od duhovnih načel petega koraka.”

BRB str. 632

Ko smo prvič naredili peti korak z nekom drugim, smo bili morda res nervozni.

Potem smo se počutili potrjeno, saj druga oseba ni pobegnila ali nas osramotila zaradi tega, kar sva delila. Prekinili smo tišino in bilo je veliko olajšanje, ko smo razpakirali večletno prtljago. V meglici smo se spotikali v temi z ljubečo prisotnostjo sopotnika ob sebi. Izpustili smo svojo preteklost. Odšli smo boljši, lažji in z občutkom popolnosti, ki ga morda še nikoli nismo doživeli.

Slišati peti korak nekoga drugega je lahko takšen privilegij.

Ko to zahteva od nas, se spomnimo lastne ranljivosti, ko smo tako delili svoja življenja. Spominjanje lastnih izkušenj nam pomaga spoštovati drugo osebo in z njo ravnati s spoštovanjem, ki nam ga je naklonila. Pomagati drug drugemu na tako pomembni poti je resnično v korist obema posameznikoma.

Na današnji dan se bom veselil časa, ko bom pripravljen narediti svoj peti korak, da bom lahko izkusil svobodo onkraj tega. Ko me nato prosijo, da slišim peti korak drugega, bom to prošnjo spoštoval kot čudovito darilo. Kar tudi je.