Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Lahko se povežemo z Močjo, ki je večja od nas samih, in najdemo ravnovesje.”

BRB str. 306

Ko izvajamo naš program okrevanja, spoznamo »ravnotežje«. Začnemo se učiti, kaj zmoremo ali ne, kdaj počivati ​​in kdaj iti naprej. Ko iščemo hitrost, ki nam najbolj ustreza, naši vzponi in padci niso več tako divji in nenadzorovani. “Easy Does It” (zlahka bo šlo) postane naša mantra za okrevanje.

Če včasih postanemo nestrpni, se zavedamo, da lahko traja nekaj časa, da bomo pripravljeni na določene spremembe. Učimo se (samo)sprejemanja.

Čeprav je pomembno, da se še naprej izzivamo, se ne moremo prisiliti, da si hitreje opomoremo. Nekatera vprašanja so globlja od drugih. Iščemo moč, ki je večja od nas samih, da najdemo potrpežljivost, da sprejmemo, kolikor dolgo je potrebno, da pridemo do tja. Ne glede na to, ali smo počasnejši ali hitrejši, je to naša realnost in to se lahko sčasoma spremeni. Četudi, živčna oseba poleg nas želi čimprej pridirkati v cilj, si mi potrjujemo našo odločenost, da se premikamo z zdravim tempom.

Na današnji dan vadim nežnost in sprejemanje kot način iskanja uravnoteženega okrevanja. Zavedam se, da je hitrost, s katero okrevam, v tem trenutku prava zame.

“Bili smo popolnoma pripravljeni, da Bog odstrani vse te pomanjkljivosti značaja.”

BRB str. 207

Morda smo ob besedah “napake značaja” začutili odpor.

Ali ne bi bil bolj primeren izraz “obramba značaja?” Mar nas niso spravili v situacijo, v kateri ni mogoče živeti? Ali ni bilo uničenje, ki smo ga doživeli, sestavni del našega preživetja v sovražnem okolju?

Toda ne glede na to, ali jim rečemo pomanjkljivosti ali obrambe, ko pridemo do ACA, končno ugotovimo, da ne delujejo več v našem življenju, da smo jih pripravljeni zavreči. Začnemo prositi našo Višjo Moč, da odstrani te stvari, saj smo se jim pripravljeni odreči. Postopek postane intuitiven, ko nadaljujemo z delom po Korakih, postanemo mentorji in vidimo pozitivne učinke programa na nas in druge.

Opustimo svoje mehanizme nadzora, ko jih vidimo takšne, kot v resnici so. Ne moremo verjeti, da jih še nismo videli, zdaj pa vemo in se želimo več vrniti. Naš novi način življenja temelji na odgovornosti. Negujemo svojega notranjega ljubečega starša in svojemu notranjemu otroku pokažemo, da mu lahko zaupamo. Tako kot zdrav starš otroku postavlja varne meje, meje postavljamo tudi sami sebi. Naši poškodovani deli ne peljejo več naše predstave. Naš notranji otrok vstopi v ljubezen in vzcveti.

Na ta dan postanem pripravljen pregledati in odstraniti naslednjo napako, ki sem jo naveličan nositi.

“Prava ponižnost je pripravljenost po vseh svojih močeh iskati in izpolnjevati Božjo Voljo.”

BRB str. 223

V ACA se od želje in pripravljenosti premaknemo k temu, da dejansko najdemo strast, s katero se začne naša pot v okrevanje. Iščemo to strast, ker brez nje le govorimo o okrevanju- a ga ne živimo.

Oziramo se mimo naše želje po ozdravitvi in ​​razvijamo ponižnost, ki je potrebna za iskanje volje naše Višje Sile za nas. S to ponižnostjo se predajamo duhovnemu semenu, ki cveti v nas. Pomikamo se k temu bistvu in bližje kot smo, bolj smo v stiku s svojim lastnim duhovnim bitjem. Začnemo živeti v sedanjosti.

In v tem zdaj vidimo svet drugače. Pri drugih opazimo duhovno bistvo in lepoto okoli nas. Začnemo čutiti mir. Začnemo zametavati svojo preteklost, vključno z osebo, za katero smo mislili, da smo mi, in smo vse bolj v miru s tišino. Naprej po poti se zavedamo, da je tišina naša Višja Moč, ki deluje v nas.

Na ta dan iščem ponižnost, ki je potrebna, da sprejmem voljo moje Višje Moči, saj vem, da je to osnova za mojo pot do okrevanja. Čudež ACA se je že začel.

“Začeli smo videti, da lahko svoj Resnični Jaz pripeljemo v razmerje. Ponuditi imamo nekaj, kar je drugačno od nezdrave odvisnosti. Tako izgleda okrevanje ACA.”

BRB str. 265

Odkrivanje našega resničnega Jaza – kakšna pustolovska pot je to! Ko pogledamo nazaj na naše prvo srečanje ACA, se zahvalimo naši Višji Moči, da nas je pripeljala sem. Morda smo upali na hitro rešitev, da bi ustavili norost in imeli boljše življenje, ali pa na čudežni odgovor, kako popraviti druge ljudi. A stvari se niso izkazale ravno tako.

Ko se vedno znova vračamo, ugotavljamo, da delo s Koraki ni vedno enostavno, niti lepo. Toda ključ do svobode je pogum, ranljivost in pripravljenost, da potočimo solze, medtem ko sledimo tej iskanju. Sodelujemo s sponzorjem ali sopotnikom, ki je že hodil po tej poti. Odkrivamo svoje neučinkovite vzorce vedenja in jih postanemo pripravljeni spremeniti. Ne zadržujemo se več pri obtoževanju staršev in generacij pred njimi.

Počasi se obljube ACA uresničujejo.

Ko izvajamo svoj program, razvijamo te lastnosti in se učimo dihati in ljubiti življenje. Spet smo igralci in ustvarjalci. Postanemo bolj zdravi in ​​imamo bolj zdrave odnose s seboj, s svojimi družinami, prijatelji in skupnostjo. Postanemo mentorji in pomagamo drugim skozi močvaro, nežno in nežno, kot so nam pokazali drugi. S pomočjo naše Višje Moči odkrijemo, da smo ves čas imeli “steklene čeveljce “!

Na ta dan nadaljujem z delom, ki mi pomaga odkriti več vidikov mojega zdravega Resničnega Jaza.

“Verjamemo, da bomo na varnem in nas nikoli ne bodo zapustili, če bomo že zgolj ‘prijazni’ in če nikoli ne bomo pokazali jeze.”

BRB str. 11

Pretiravali smo v razdajanju in skrbi za druge. Nihče se še niti ni obrnil na nas, mi pa smo že pričakovali, da bodo v zameno kar skrbeli za nas, nas hvalili in nas priznavali. Toda zakaj bi od drugih ljudi morali pričakovati, da se bodo potrudili, da bi izpolnili naše potrebe? Kdaj pa so sploh podpisali pogodbo, ki smo jo imeli v mislih?

V okrevanju se naučimo, da morajo pohvala, zaupanje in skrb, ki jih potrebujemo, izhajati iz nas samih. Če smo preveč prijazni, to v nas sčasoma povzroči, da se počutimo jezni, užaljeni in tesnobni.

Ko začnemo izražati svoja resnična čustva, se osredotočimo nase in svojo energijo usmerimo v prepoznavanje in odpravljanje napak v značaju. Namesto da bi se ujeli v svoji prijaznosti, sledimo korakom ACA v vsakdanjem življenju. Posledica tega je, da srčni mir in zadovoljstvo vsak dan zdravita nas in naše odnose.

Zanašanje na našo Višjo Moč nam omogoča, da postanemo duhovno močnejši. Ker za svojo srečo nismo več odvisni od drugih, se poveča naša samozavest.

Na današnji dan bom ostal pozoren na to, kako enostavno se je povrniti v svoj način, ki ugaja ljudem. Za pomoč pri napredku in v izogib izgorelosti, se bom namesto tega zanašal na svojo Višjo Moč in svojega mentorja, da bi me vodila.

“Ko prenašamo sporočilo ACA, se držimo svoje zgodbe in načel okrevanja. Osebe, ki jim poskušamo pomagati, ne spreminjamo, ustrahujemo, evangeliziramo ali manipuliramo.”

BRB str. 516

Osredotočenost na en sam namen zagotavlja, da nas nikoli ne bodo motili drugi mamljivi bleščeči cilji. Delamo samo eno – sporočilo prenašamo odraslemu otroku, ki še trpi.

Morda nas zamika, da bi objavili transparent ACA, ki oznanja vrline programa in očitno potrebo po 12 korakih za odpravo številnih družbenih težav. Vemo, da je več ljudi, ki potrebujejo program, kot tistih, ki si ga resnično želijo.

Vendar peta tradicija od nas ne zahteva, da »prepričamo« kogarkoli. Izkušnje so pokazale, da če oseba nima volje za spremembo, verjetno ne bo dobro sprejela sporočila ACA.

Tako prenašamo sporočilo tistim odraslim otrokom, ki še vedno trpijo in gremo naprej, živeči po načelih programa. Naredimo vse, kar je v naši moči, da zagotovimo, da so srečanja na voljo vsem, ki si jih želijo. In naučimo se spuščati tiste, ki se ne odzovejo na sporočilo.

Ponižno se zavedamo, da ima vsaka oseba na voljo Višjo Moč, ki je edina, ki mu lahko pomaga najti pripravljenost slišati sporočilo.

Na ta dan bom prenašal sporočilo na način, ki sledi peti tradiciji. Zapomnil si bom predvsem to, da prenašam sporočilo v vsakdanjem življenju skozi lastno okrevanje.

“V ACA skrbimo za prebujanje duha do najgloblje ravni, kjer se nahaja naš notranji otrok paraliziran zaradi strahu.”

BRB str. 360

Ko smo se udeležili našega prvega srečanja ACA, nas je jezik dvanajstih korakov morda prestrašil. O čem za vraga so se ti ljudje pogovarjali? Je bil to del nekega kulta? Je bilo varno še naprej prihajati sem? Ali so lahko ti ljudje res srečni, kljub vsem svojim težavam?

Ko smo se vedno znova vračali, smo se naučili počasi raziskovati okrevanje in začeli postajati notranji ljubeči starši tistim ranjenim delom nas samih, ki nas bolijo onkraj naših predstav dolgo. Odkrili smo bolečino in sram, ki sta bila globoko v nas. Ugotovili pa smo tudi, da se pod temi stvarmi skriva izvir življenja, energijo, ki nas je skozi vse pripeljala do danes. V sebi smo odkrili pot. Pot, ki bi nas lahko pripeljala domov, če bi imeli pogum, da ji sledimo. Nismo več rabili delati vsega sami.

Na ta dan verjamem, da se s potolažitvijo svojega Notranjega otroka približam tudi svoji Višji Moči.

“Vsak od nas se mora iskreno potruditi, da bi napredoval v programu, ne glede na to, koliko kompulzij ali zasvojenosti ima.”

BRB str. 51

Mnogi od nas so nagnjeni k temu, da stvari zapletemo mnogo bolj, kot bi morale biti.

Toda vsi smo slišali slogan, “Poenostavi.” Če se stalno prepričujemo, da je okrevanje preveč zapleteno, v tem morda najdemo dober razlog, da se pri tem ne potrudimo ali napredujemo dovolj. Na žalost pa to tudi pomeni, da bi tako desetletja samo hodili na srečanja in čakali, da se zgodi čudež. A če ničesar ne spremenimo, se nič ne spremeni.

Naše okrevanje se ne meri s časom, preživetim v programu, temveč s tem, kako delamo in živimo program. Naša Višja Moč ne bo opravila dela notranje obnove namesto nas. Izbira je preprosta – ali samo zasedate sedež na sestankih in ohranite isto disfunkcijo v našem življenju, ali pa stopite iz svojega območja udobja na pot, ki je delovala že pri mnogih.

Mentorji ACA in sopotniki v okrevanju so nam na voljo, da nam pomagajo na tej poti. Preden smo prišli v ACA, tega nismo mogli storiti sami, zdaj pa tega ne zmoremo sami. Če smo na srečanjih samo hibernirali (»svaštarili«), je čas, da pogoltnemo svoj ponos in naredimo nekaj konkretnih korakov naprej.

Na današnji dan obnovim svoja prizadevanja ob uporabi orodij za okrevanje. Poklical bom koga in izvedel nekaj novega o sebi.

“Odpuščanje sebi je nedosegljiv koncept za odrasle otroke. Svojega odraslega otroka prosimo, naj ostane odprtega uma in ohrani prepričanje, da mu je Bog že odpustil.”

BRB str. 113

Odpuščanje drugim je bilo že dovolj težko, a nekaterim od nas se je odpuščanje samim sebi v primerjavi s tem zdelo monumentalna naloga. Sram in krivda, ki sta se prenašala iz roda v rod, od ene prizadete osebe do druge, smo v verigi morda prenašali že na stotine let. Morda smo ugotovili, da moramo delovati kompulzivno, da bi ostali otrpli do bolečine: morda smo izbrali droge, alkohol, hrano, igre na srečo, odobravanje, rezanje, video igre, moč, pravila ali potrošništvo. Živeli smo v strahu, ker smo globoko v sebi mislili, da smo neljubljeni.

V ACA se naučimo, da imamo lahko odnos z zdravilno Višjo Močjo, ki jo lahko definiramo na različne načine. Če so bile naše družine nasilne in perfekcionistične, se jim ne klanjamo več. Občutke obupa in brezupnosti zavračamo, ker nam ne pripadajo več.

Ko si začnemo odpuščati resnične ali namišljene napake, postanemo pripravljeni na novo vzgojo svojega Notranjega Otroka. S tem naredimo prostor za novo perspektivo, ki nam omogoča, da verjamemo, da naši deli tvorijo celoto in je naš razum zdrav in nam je naša Višja Sila že odpustila. Ko se bomo zdravili naprej, bomo razumeli, da nam je bilo odpuščeno že ves čas.

Na ta dan bom dvignil glavo in se vedel, kot da mi je odpuščeno, pa četudi v to povsem še ne verjamem.

“ACA je za ljudi, ki morejo vzpostaviti povezavo med zanemarjanjem v otroštvu in odraslim življenjem v strahu in osamljenosti.”

BRB str. 33

Življenje v strahu lahko povzroči zasvojenosti.

Zdravi ljudje lahko tudi občasno občutijo strah, vendar se tega čustva lotijo ​​konstruktivno. A mnoge od nas more v vsem, kar počnemo, poganjati strah. Odraščali smo v negotovih razmerah, ki so povzročale občutek močnega strahu, medtem ko smo čakali na naslednji udarec, na naslednje kopičenje čustvenega pritiska in stresa ali celo na naslednje tiho zdravljenje, zaradi katerega smo se spraševali, ali smo sploh pomembni. Naš otroški strah je bil resničen. Kako torej ne bi postali odrasli z temeljnim prepričanjem, utemeljenim na strahu? Ostal nam je občutek osamljenosti, občutek, da mu morda nikoli ne bomo pobegnili.

Toda ACA nam je priskočila na pomoč!

Morda se sliši poenostavljeno, a v tem nas dejansko rešuje – ne nekdo drug, ampak naša lastna pripravljenost iskati spremembe. Naučimo se, da lahko sprostimo objem, ki ga ima strah v naših življenjih. Občutke osamljenosti in izolacije moremo pustiti za sabo. Zavedamo se izbire; ni nam treba biti edino občinstvo v zaporu svojega srca.

Preučujemo svojo realnost in razumemo, da nam večina stvari, ki se jih bojimo, ne more škoditi, razen če jim to dovolimo. Naša osredotočenost na te stvari je tisto, kar povzroči resnično škodo. Ko doživljamo okrevanje, se naučimo nadomestiti strah z ljubeznijo in sočutjem do sebe.

Na današnji dan bom prosil druge ACA in svojo Višjo Moč, da mi pomagajo postaviti moje strahove v njihovo pravo luč. Ob tem koraku pa bom tudi sočuten s sabo.