Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Odrivanje in potlačevanje osebne zgodovine in zavestnih poškodb je boleče, a ne metaforično ali psihično, ampak celo fizično mučno. Gre za kri, tkivo, živce in kosti.”

BRB str. 623

Čutili smo telesne bolečine. Prebujali smo se ponoči. Sedeli smo tam in se potili, srčni utrip nam je podivjal. Videli smo temne postave, ki so prihajale po nas, le da bi ugotovile, da smo na varnem. Med našim dnevom, ko so nas ljudje objemali ali se rokovali z nami, pa smo lahko rekli, da so se počutili bolj sproščeno kot mi. Mučno nam je bilo že, ko smo se poskušali dotakniti prstov na nogah ali skušali opravljati druga fizična opravila. Pogosto smo zbolevali, ker smo travmo nosili v telesu.

Počasi se zavedamo, da potrebujemo več za okrevanje kot le pogovor. Poiskati moramo načine, kako sprostiti tudi svoj fizični jaz. Odvezati se moramo, tako fizično kot čustveno, mentalno in duhovno. Postopno, potrpežljivo najdemo načine, kako to doseči s preizkušanjem novih stvari, dokler se ne naučimo, kaj deluje za nas. Ta proces sprejemamo na naši poti do boljšega, bolj zdravega življenja. Iščemo zunanjo pomoč, ko jo potrebujemo, in delimo svoj napredek v varnem zavetju ACA.

Ta dan posvečam pozornost svojemu fizičnemu zdravju.

Če bo treba, se bom naročil pri zdravniku. Raziskoval bom tudi različne načine za sprostitev travme iz svojega telesa in zaupal, da bom dan za dnem iskal in našel tisto, kar deluje zame.

“Imamo preveč razvit občutek odgovornosti in lažje se ukvarjamo z drugimi kot s sabo; tako se ne rabimo osredotočati na lastne napake.”

BRB str. 14

Težnja večine od nas je, da se obdamo s problemi.

Smo popravljalci. Ni pomembno, ali so nas prosili za pomoč ali ne- (tujemu) problemu bomo posvetili vso pozornost.

Od kod prihaja ta težnja, ni težko oceniti.

Odgovornost za kaosu v naših izvornih družinah je bila v otroštvu večkrat oprtana na naša majhna ramena. Že zelo mladi so nas postavili v središče disfunkcije odraslih. Naučili smo se, da je naša naloga, da se osredotočimo na druge in izboljšamo stvari. Spoznali smo tudi, da naše potrebe in želje niso pomembne. To pa je postala navada, ki smo jo prenesli v odraslo dobo in ki nam je preprečevala, da bi gledali vase.

V ACA nas morda prvič prosijo, da se osredotočimo nase in si lastimo lastno vlogo v našem disfunkcionalnem življenju.

Priznavamo svoje značajske pomanjkljivosti. Ko pa to počnemo, nas nežno vodijo skozi proces ponovnega starševstva z ljubeznijo in prijaznostjo.

Naučimo se, da so naše potrebe pomembne. Naši občutki so vredni pozornosti. Močna napetost, ki nas sili v popravljanje drugih se sprošča. A to sploh ni bilo naše delo. Nova svoboda nam počasi postaja domača.

Na ta dan vem, da če težave nisem ustvaril jaz, nisem odgovoren za rešitev. Osredotočam se nase.

“Podelitev naše zgodbe s sponzorjem ali strokovnim svetovalcem razkriva destruktivne vzorce v naših odraslih življenjih, hkrati pa osvetljuje zlorabe iz našega otroštva. Prav tako začnemo videti, da naša žalost ali shranjena izguba leži pod našimi odločitvami, da delamo krivico sebi in drugim.”

BRB str. 110

Nekatere podelitve z našimi sopotniki so o globljih, samouničujočih vzorcih, ki jih izvajamo.

Morda smo domnevali, da smo nemočni spremeniti te vzorce. Zdelo se je, da je upanje izginilo iz naših življenj.

ACA nam vrača upanje, da se lahko spremenimo.

Program nas uči, da se naših destruktivnih vzorcev naučimo v otroštvu in kako vplivajo na nas kot odrasle. Zavedanje, da nismo samodestruktivni, nam daje upanje, da spremenimo tisto, za kar smo mislili, da je nespremenljiv vidik nas samih.

Počasi nam postane jasno, da je neizražena žalost temelj vseh odločitev in dejanj, ki so povzročila škodo sebi in drugim. Način za odpravo teh navad lahko uzremo, ko dvignemo pogled in vidimo, da nam drugi korak daje upanje, za katerega smo mislili, da je za vedno izgubljeno.

Na današnji dan bom s sopotniki delil svoje globlje samouničevalne vzorce, da jih bom obelodanil. Ko bom z novim občutkom upanja gledal na drugi korak, bom izrazil žalost in izgubo, ki sta podlaga za te navade.

“Naučili smo se držati svoje misli in hrepenenja blizu srca.”

BRB str. 431

Ko smo odraščali, za nas ni bilo varno podeliti nobenega našega dela. Ko smo tvegali, da smo ranljivi in ​​ljudem dali vedeti, kaj si želimo, smo bili osramočeni in zasmehovani, počutili pa smo se neumni, ker sploh imamo potrebe, kaj šele sanje. Naši boji so bili morda tako preprosti, kot čiščenje lastnih oblačil ali iskanje hrano. Vso energijo smo vlagali v preživetje samo. Ko pa smo končali, nismo imeli niti energije, da bi zahtevali svojo primarno pravico, sposobnost sanjati.

Danes skrbimo zase tako, da se odločimo, kaj želimo da nam vesolje pošlje in ker smo odprti za različne možnosti, to tudi prejmemo. Dovolimo si lebdeti v vonju obljube. Zaslužimo si. Zavedamo se, da želeti si nekaj ni slabo; da je to zdrav del človeka. Svojemu umu in srcu dovolimo, da tava, ker se tako naučimo, kaj želimo in potrebujemo. Ne dušimo se več z negativnimi podobami in mislimi. Ko smo v blokadi, se o tem pogovarjamo s sponzorjem ali sodelujemo na sestankih. Ne zadržujemo več zase ali dovolimo, da naša duša ovene zaradi osamljenosti. Zdaj postavljamo svoje potrebe na prvo mesto in ne čakamo, da nas kdo reši.

Na ta dan se bom pojavil zase tako, da si bom dovolil razmišljati o tem, kaj si želim in ne zgolj o tem, kaj potrebujem za preživetje in uspeh.

“S sestro ne komunicirava več, saj ne razume, kdo sem.”

BRB str. 407

Včasih smo se opravičevali za ljudi, ko smo govorili stvari, kot so: “Oh, saj oni ne morejo bolje.” Morda je v tej izjavi veliko resnice, a zdi se, kot da bi rekli: “Saj so me samo spregledali- ko so me povozili, v redu je.”

Samo zato, ker je nekdo družinski član, ne pomeni, da bi morali sprejeti nesprejemljivo, vključno s subtilnimi stvarmi, kot je, da nas v resnici ne slišijo, ali manj subtilnimi stvarmi, kot je, da nas označijo za preveč reaktivne.

Z ACA lahko zdaj ugotovimo, ali nas slišijo ali ne.

Zavedamo se, da se drugim sicer ni treba strinjati z nami, a nas morajo spoštovati. Prepoznamo svoje potrebe in začnemo govoriti zase. Učimo se živeti zdravo čustveno življenje, ne želimo biti več v bližini zanikanja in sramu. Izpustimo tiste, ki ne morejo z nami potovati naprej, ker jih ne moremo nositi, medtem ko se vzpenjamo do višin, ki jih potrebujemo, da držimo glavo nad vodo. S temi ljudmi se bomo morda pozneje ponovno povezali, a to bo naša izbira.

Pred okrevanjem smo morda vso energijo porabili za svoje družine, ker smo mislili, da je to tisto, kar naj bi storili. Zdaj dajemo svoje “darove” tistim, ki jih znajo ceniti in dejansko razumeti.

Na ta dan se odločim porabiti svoj čas in energijo za tiste, ki želijo to potovanje opraviti z mano. Zaslužim si biti slišan in ljubljen zaradi tega, kakršen sem.

“Določenih stvari ne prepuščamo Višji Moči, ampak zadržimo zase.”

BRB str. 142

Koraki in tradicije omenjajo Višjo Moč in namensko molitev. So del učenja zanašanja na nekoga ali nekaj drugega, namesto da bi nadaljevali s kompulzivnim zanašanjem le nase, ki smo se jo mnogi od nas naučili v otroštvu.

Naš sistem prepričanj je osebna izbira.

Kako molimo ali h komu molimo, je del te osebne izbire. Na nas je celo, da ugotovimo, kaj je za nas molitev.

Na srečanjih slišimo veliko primerov moči molitve.

Naučimo se, da je komunikacija tista, ki lahko prinese odgovore, ko smo prestrašeni, zmedeni ali potrebujemo pomoč pri odločanju. Molitev in meditacija nas lahko pomirita, tako da lahko začutimo zavesten stik s svojo Višjo Silo.

Ko predamo vse svoje težave, nam Koraki pokažejo, kako skrbeti zase in si opomoči od posledic našega otroštva.

Toda če izbiramo, kaj bomo izpustili, se držimo stvari, ki nas lahko še naprej vlečejo navzdol.

Povezava z Višjo Silo nam pomaga vedeti, da nismo sami in brez obrambe.

Preobrat naših težav nam pomaga sprostiti bremena, ki smo jih nosili. Zdaj imamo vero in zaupanje v nekaj, kar je večje od nas samih.

Na današnji dan se odločim, da bo molitev del mojega vsakodnevnega rituala. Vidim, kako mi lahko koristi, če vse svoje težave predam Višji Moči in prosimo, da mi razkrije novo smer.

“Ugotavljamo, da razlika v identiteti in namenu razlikuje odrasle otroke alkoholikov od drugih programov 12 korakov in poudarja potrebo po naši posebni osredotočenosti.”

BRB str. 81

Naše prvo srečanje ACA je bilo morda za mnoge od nas zdelo kar prevelik zalogaj.

Iz naših otroških domov na pogorišču vojne smo prinesli s seboj svojo pretirano opreznost, tesnobo in jezo. Bili smo v visoki pripravljenosti, ko smo skenirali “čudake”, ki so sedeli okoli nas. Nekateri od nas so prišli na ta srečanja, potem ko so ugotovili, da jim drugi programi Dvanajst korakov ne dajejo čustvene treznosti, ki so jo potrebovali.

Nekateri smo prišli po naključnem srečanju z ljudmi, ki so videli, kako smo v težavah, in nas vprašali, ali smo odraščali v domu alkoholikov ali s kakšno drugo hudo disfunkcijo. Morda se je zdelo nerodno, da so nas tako zlahka diagnosticirali, a zavedanje, da obstaja kraj, kjer bi nas lahko slišali, je zvenelo za nas kot novo upanje.

Kljub tesnobi ob prvem srečanju smo bili navdušeni. Od drugih smo slišali smeh in skrivnosti, ki so nas prepričale, da nismo edinstveni ali nori, le bolni zaradi prekomerne izpostavljenosti starševski odvisnosti.

Ko smo se vračali, smo našli sponzorja in druge sopotnike, ki smo jim zaupali, ki so nam pomagali pri našem delu po Korakih. Spoznali smo, kako sta sram in krivda nadzorovala naša odrasla življenja in kako smo bili prisiljeni, da prevzamemo odgovornost za težave drugih ljudi. Zdaj smo se znašli na edinstvenem potovanju, da bi se končno preobrazili.

Na ta dan bom cenil, kdo sem, saj vem, da me lahko obisk ACA in prakticiranje njenih načel popelje domov. – Ne znova, ampak prvič… .

“Medtem pa tisti, ki so duhovno budni, sprejemajo delo 12 Korakov z naravnanostjo služenja in ne žrtvovanja. Ko dosežemo ta korak, poznamo razliko med zgolj reševanjem in služenjem z ljubeznijo.”

BRB str. 289

Zgolj objava Rešitve in Problema ne pomeni srečanja. To ni dovolj niti za branje uvodnega scenarija in zaključka.

Tisto, kar ustvarja srečanje, je duh, s katerim se te naloge izvajajo. Služenje iz ljubezni v ACA je duhovno izpopolnjujoča izkušnja za vse vpletene. Ko smo že nekaj časa v ACA, potem ko smo naredili korake in se obdarili z duhovnim prebujenjem, dokazujemo tudi našo sposobnost, da služimo iz ljubezni.

Poznamo razliko med nadzorom in služenjem. Poznamo strpnost in meje. Znamo ravnati premišljeno, zavedajoč se, da skušamo le slediti zavesti skupine, da bi dosegli naš primarni namen – prenašati sporočilo trpečemu odraslemu otroku, ki išče okrevanje.

Odrasle otroke privlačijo duhovno prebujene ACA skupine, ki želijo pomagati in imajo odprta vrata. Zavedamo se, da če ne bi bilo srečanja, bi morda imeli le malo upanja, da bi okrevali. Zaupamo, saj je naše služenje brez omejitev.

Na današnji dan bom služil druženju ACA iz ljubezni, zavedajoč se, da podpiram svoj napredek, ko pomagam omogočiti tistega drugemu članu.

“Zavedamo se, da je življenje danes res drugačno kot takrat, ko smo bili otroci brez glasu.”

BRB str. 73

Osebe, s katerimi smo odraščali, so bile strašne.

Jezili so se že, ko jih je samo kdo kaj spraševal ali izzival. Zdelo se je, da v tem ni bilo nobene logike, zato smo storili vse, kar smo lahko, da se jeza ne bi uperila v nas.

Kot odrasli smo pogosto čutili, da je vedenje naših šefov podobno obnašanju naših staršev.

Zaradi morebitne avtoritete, ki so jo imeli, smo se spet počutili kot tisti mali otrok. Izogibali smo se prošnjam za pomoč, ker smo pričakovali, da nas bodo potem omalovaževali. Po naših izkušnjah in tistih naših prijateljev je bil to čisto realen strah, saj so tako kot naši starši mnogi šefi dobri v napadu na šibke. Namesto da bi tvegali soočenje in ker smo kot otroci že sami postali spretni v ugotavljanju položaja, smo se odločili, da je to edini način za preživetje v službi. Bilo je naporno.

Že na začetku okrevanja smo spoznali, da želimo in moramo najti svoj glas.

Toda vložek se je zdel previsok, da bi lahko eksperimentirali kar med delom. Tako smo s sopotniki preigravali situacije. Vadili smo, kar smo lahko rekli ali kar bi lahko rekli. Postopoma smo začeli pridobivati ​​samozavest. In ko je bil pravi čas, smo spregovorili. Vznemirjenje, ki smo ga občutili, ko je delovalo, je bilo nepopisno. Postajali smo tisti, za katere smo vedeli, da lahko postanemo. Naredili smo razliko – zase!

Ta dan bom vadil, da bom našel svoj glas z nekom v programu, ki mu zaupam. Tako bom, ko bo prišel čas, pripravljen spregovoriti sam.

“Ker smo starše izključili, ko smo bili otroci, smo tudi kot odrasli nagnjeni k temu, da izključujemo druge ljudi.”

BRB str. 187

Preživetje otroštva v nefunkcionalni primarni družini je od mnogih od nas terjalo uporabo številnih mehanizmov samoobvladovanja, da bi ohranili vsaj ščepec zdravega razuma. Ena je bila naša sposobnost, da se ločimo (miselno ali čustveno) od tega, kar se dogaja okoli nas ali do nas. Čeprav nam je ta disociacija takrat pomagala preživeti, nas kot odrasle zapira pred možnostjo vzpostavitve zdravih odnosov.

Včasih nas strah pred zavrnitvijo motivira, da se notranje razdelimo, ker če ne čutimo, potem upamo, da ne bomo občutili bolečine. A disociacija nas prikrajša tudi za zdravo veselje.

Včasih zaradi naše pretirane previdnosti nenehno spremljamo svojo okolico glede vsakršnih znakov prevare ali malomarnosti. To pa nas lahko tudi prikrajša za možnost sklepanja pravih prijateljstev.

S temi nefunkcionalnimi filtri lahko napačno razumemo besede ali dejanja drugih kot napad, zaradi česar postanemo oprezni, preidemo v ofenzivo ali se popolnoma zapremo.

V ACA, ko odstranjujemo plasti lastnosti preživetja iz otroštva, se naučimo razvrstiti, kaj v našem odraslem življenju ne deluje več. Za sabo puščamo lastnosti, ki nam ne služijo več. S hvaležnostjo vidimo, kako nam ta program daje moč za spremembe in pogum, da smo odprti za druge. Ne želimo biti več sami.

Na ta dan bom prijazen do sebe, če se bom oddaljil. Odprt bom za ljudi in nove izkušnje