Avtor: aca

“Zdravljenje se začne, ko tvegamo, da se preselimo iz izolacije. Občutki in zakopani spomini se bodo vrnili.”

BRB str. 590

Se je res zgodilo?

Se je zgodilo tako, kot se spominjam?

Sem nor jaz ali oni?

Nekateri od nas imamo malo spominov na svoje otroštvo zaradi travme, ki smo jo doživeli.

Posledično se lahko sprašujemo, kaj se spomnimo, ali celo zakaj se počutimo tako, kot se počutimo, ko občutkom ne moremo dodeliti posebnih spominov. Toda naše telo ve, da se je nekaj zgodilo, ker shranjuje travme tako naše fizične kot čustvene zlorabe.

Ko stopamo iz izolacije v okrevanje, so naša čustva ena prvih stvari, ki se jih naučimo prepoznati in spoštovati.

Skozi nadaljnje pogovore in zaupanje v ljudi v naših skupinah, pogosto pa tudi s terapevtom, postopoma pridobivamo jasnost. Začno pa se vračati zakopani spomini. A tudi če se ne, spoštujemo svojim instinktom, ko se zavemo, da se v bližini družinskih članov in drugih ne počutimo varno. Nič se ne sprašujemo. Spoštujemo svoj občutek, saj vemo, da je resničen in da nismo nori. In ukrepamo, da se zaščitimo.

Ta dan bom zaupal svojim instinktom in občutkom, četudi če jim ne bom mogel pripisati nekega razloga, ki bi zadovoljil zgolj druge.

“Dolgoletna članica našega programa je pripovedovala o svojem vstopu v okrevanje in občutku osvobojenosti, ko ji je mentor rekel, ‘da lahko norost pustimo za sabo’.”

BRB str. 628

Včasih je bilo v naših disfunkcionalnih družinah vse mogoče.

Od staršev smo se naučili, da je v redu, da se zmerjamo in manipuliramo z bolečim sarkazmom. Tudi se nismo naučili drug drugega pohvaliti za svoje talente ali skrbeti drug drugega z ljubeznijo in prijaznostjo.

Nič čudnega, da je čustvena treznost tako nerazumljiv izraz, ko o tem beremo v Veliki rdeči knjigi.

Če delamo svoj program ACA tako, da pridobimo sponzorja, delamo korake in opravljamo delo služenja, se nam življenje odpre. Lahko začnemo doživljati tisto, kar program obljublja: mir in spokojnost. Disfunkcionalne situacije, ki smo jih preživeli, lahko primerjamo odtekanjem vode v kopalni kadi ko se na odtoku naredi vrtinec.

V okrevanju se naučimo prepoznati ponavljajoče se situacije, ki nas potegnejo v tok kaosa in nas zadržijo tam. Začnemo se distancirati od strupenih situacij in se izogniti ponovni vrnitvi v norost. Začnemo sprejemati boljše odločitve in se naučimo puščati za sabo svoje »norosti«.

Na današnji dan vadim čustveno treznost in vzdržim poskusov spreminjanja drugih ljudi in stvari. Ostajam osredotočen na mirnost svojega programa ACA.

“To je vodnjak milosti, h kateremu se lahko znova in znova vračamo in vanj potopimo sprejemanje sebe, samozavest in ljubezen. Vsakič, ko naredimo tretji korak, spijemo požirek Božje ljubezni.”

BRB str. 142

Tretji korak nas opominja, da nam je na voljo brezpogojna ljubezen.

S tem, ko predamo svojo voljo in svoje življenje v skrb Višje Moči kot jo razumemo, verjamemo, da bosta ta ljubezen in prisotnost ostali v naših življenjih. Ko smo prestrašeni, si lahko predstavljamo svojega notranjega otroka, ki počiva v toplih, ljubečih naročjih – čuti udobje, ki ga kot otrok nismo bili deležni.

Ves čas okrevanja uporabljamo svoje izzive, da nas popeljejo na višjo raven miru, razumevanja in ljubezni do sebe, ki sicer ne bi bila mogoča.

Verjamemo, da nas vodijo do izrabe naših največjih potencialov. Ko se sprejmemo takšne, kot smo, in začutimo ljubezen okoli sebe, vemo, da smo sami po sebi vredni. Ko rastemo, se učimo potrpežljivosti s seboj, saj vemo, da nas z ljubeznijo vodi močan program in Višja sila, kot jo moremo razumeti in je vedno z nami.

Na današnji dan bom sprejel izzive, ki bodo pred mano, saj vem, da imam podporo sopotnikov v programu in svojo Višjo Moč, ki je vedno prisotna.

»Bojimo se jeznih ljudi in kakršnekoli osebne kritike.”

BRB str. 11

To je resnično zahrbtno- ta zloraba, ki smo jo doživeli.

Skrbniki mnogih od nas se niso zgolj razjezili, ampak so prav pobesneli. In lahko je bilo za najbolj nedolžno stvar. Mogoče smo zunaj počeli zgolj normalne otroške stvari, ampak ker nas je doma čakal jezen starš, nikoli nismo bili prepričani, kaj pričakovati. Nenehno smo bili zaslepljeni zaslepljeni od obtožb, ki so nam prigovarjale, da nismo dobri, sebični, neodgovorni, oholi ali bili deležni še drugih zmerljivk. Morda smo imeli sorojenca, a zanj tudi nismo mogli vedeti, kdaj se bo obrnil zoper nas.

Je mar čudno, da smo se odrasli kar zdrznili, ko smo se soočili z jeznimi ljudmi?

S seboj smo nosili strah pred kritiko kot transparent z napisom: “Sem lahka tarča. Niti prepiral se ne bom s tabo, saj sploh nimam glasu!”

Toda ko začnemo iskati svoj glas v ACA, začnemo ločiti jezo iz besed in besede iz realnosti.

Ne zaslužimo si takšnega odnosa! Sploh pa kot otroci si tega nismo zaslužili. Bili smo nedolžni.

Zdaj, ko se učimo biti sami svoj ljubeči starš, lahko svojemu notranjemu otroku povemo, da ga bomo zaščitili pred nekom, ki je jezen ali kritičen. Zase lahko naredimo tisto, kar bi drugi morali za nas.

Na današnji dan se bom opomnil, da jeza drugega ni naperjena proti meni. Če že zaslišim kritiko, bo mogel ločiti resnico iz fikcije.

“Koraki včasih delujejo, tudi če se človek odloča zanje kot izbirčni otrok neželene špinače. Toda tudi taki majhni grižljaji postopno ustvarjajo v človeku nelagodje, ki motivira odraslega otroka v vse večjo akcijo in osebnost rast. “

BRB str. 93

Veliko odraslih otrok se pridruži ACA in tja prihaja leta.

A zdi se, da zelo malo spreminjajo svoje življenje, ker ob podelitvi govorijo vsakič iste stvari. Lahko se celo pritožujejo nad nekaterimi vidiki programa, kot vzrokom, da se stvari ne spremenijo. Nekateri se ne moremo znebiti obsojanja, da ti sopotniki programa enostavno »ne delajo prav«. Sprašujemo se, zakaj se sploh trudijo prihajati.

Toda vedno znova smo videli, da se dogaja: ljudje ki se zadržujejo dovolj dolgo, začno delati premike v načinu razmišljanja in odzivanja.

Kot da nenadoma spoznajo, da so obtičali pridejo do točke, ko nekaj storijo. Mogoče jim slednjič razmere postanejo dovolj nelagodne in po letih ponavljanja se stikalo preklopi. V takih primerih začutimo, kako čudovito je videti moč programa, ko deluje.

Na današnji dan ne bom sodil, kako neka druga oseba dela ali ne svoj program. To ni moje delo. Osredotočil se bom nase in na svoje okrevanje.

“Naša skupinska zavest je duhovna metoda kjer se Višja Moč izraža skozi naše razprave in odločitve. Večina naših odločitev je osnovanih na dobrobiti večine pred tisto manjšine. “

BRB str. 501

Naše družine niso imele neke duhovno osredotočenosti, in sprejete odločitve, so bile le redko, če sploh kdaj, odraz ljubeče prisotnosti Višje Moči. Tako v svojih osebnih odločitvah nismo mogli biti veliko boljši. Poganjajo nas naši lažni jazi, ki reagirajo na že majhne provokacije.

V ACA se skupaj naučimo zbirati modrost, moč in pogum za odločitve v skupini, za sprejetje potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti ob tem da ne ne zadušimo ustvarjalnosti. Za vzdušje skupinske zavesti tudi na organizacijskem srečanju, najprej izrečemo molitev za spokojnost, da povabimo Višjo Silo v proces. Prizadevamo si izključevati svoj lastni ego, včasih s tem, da molitev za spokojnost ponovimo, da ostanemo v stiku z našo Višjo Močjo.

Ko izražamo svoja stališča, bomo morda videli skupino napredovati v dobro vseh in se hkrati naučiti ceniti sodelovanje drug drugega. Če je proces oblikovanja skupinske zavesti deluje v naše dobro, morda niti opazimo ne, da smo postali skupina in ne posameznikov, ki jih vodijo samoljubne reakcije. Kakšna čudovita izkušnja.

Na današnji dan se bom spomnil, da sem le del zavesti skupine. Iskal bom, kar je najboljše za skupino in verjel, da imam potrebno duhovno moč za to. Medtem ko bom verjel, da so naše odločitve odraz volje naše Višje Moči.

“Zanikanje je lim, ki drži skupaj a nefunkcionalen dom. Družinske skrivnosti, prezrti občutki in predvidljiv kaos so del disfunkcionalnega družinskega sistema. “

BRB str. 22

Ko proslavljamo našo pripravljenost v ACA obdelati tudi težje dele našega življenja se lahko znajdemo sami obkroženi s tistimi, ki zanikajo našo realnost, morda na enak način kot so to vedno.

Lahko so to družinski člani, ki rečejo: “Tega se ne spomnim na tak način.” Ali: “Pa saj ni bilo tako hudo- ne naposled smo preživeli, mar ne?” Lahko pa so ljudje, za katere smo mislili, da so naši prijatelji, ki pravijo: “Ali ne moreš samo živeti v sedanjosti? Zakaj moraš sploh razmišljati o teh stvareh?”

Ta sporočila so lahko močna in pogosto nas začasno prepričajo, da smo na napačni poti.

Ko pa pogledamo vase, vemo, kaj čutimo in poznamo vpliv našega otroštva. Samo mi čutimo, našo notranjo razdrobljenost in norost ter poskušamo ugotoviti, kaj je narobe z nami. Samo mi vemo, da si želimo nekaj boljšega.

Kar želimo, so obljube ACA.

Ti zanikovalci v našem življenju nam pogosto ne morejo dati nič drugega kot samo še več bolečine. Zato se odločimo distancirati od njih, da sprostimo prostor za okrevanje.

Na današnji dan bom prisluhnil, kaj mi je v srcu. Vem, da sem na pravi poti. Ne bom več poslušal tistih, ki me želijo nazaj v stari vlogah, da bi se oni počutili bolje.

“Načela ACA ne iščejo krivca.”

BRB str. xxiii

Nekateri izmed nas smo morda že slišali pregovor, “da te človek brez rok pač ne more objeti.”

Naša starši/skrbniki nam niso mogli dati česar niso imeli. Bolezni alkoholizma oz. druge družinske disfunkcije se vlečejo čez generacije in se niso začele z našo ožjo družino.

Z delom in življenjem po Korakih ACA se zavedamo da tudi mi nismo mogli dati tistega, česar nismo prejeli kot otroci.

Nihče nam ni pokazal, kako imeti zdrave odnose, kako vzgajati otroke ali kako se izogniti občutku »da smo manj kot…«. Mnogo se jih zaobljubi, da ne bodo ponavljali vzorcev staršev. Toda vedeti, česa ne storiti, nam ne daje kar znanja, kako stopati po boljši poti. To je naša dediščina. Ni pa nujno, da pri tem ostane.

Naučimo se osredotočiti nase, namesto da bi se izgubljali v obtoževanju tistih, ki nam niso mogli dati tega, česar smo potrebovali.

Niso nam mogli dati, česar sami niso prejeli sami. A danes nas to vodi v novo starševstvo sebi, ukrepe za brisanje starih programov v naši glavi in v proslavitev našega resničnega Jaza.

Na današnji dan se odločim, da ne bom krivil več drugih ali sebe ker ne morem dati tistega, kar mi nikoli ni bilo dano. Počutil se bom hvaležnega, ker vem, da lahko prekinem cikel disfunkcije in zaživim boljše Življenje.

“Če napihujemo svoje napake in se samokaznujemo, zlahka privzamemo znake mučeništva, ali pa zavzamemo držo žrtve. “

BRB str. 197

Brez uravnovešanja v petem koraku, bi mnogi od nas bodisi podcenjevali svoje napake ali pa jih napihnili. S slednjim, si prigovarjamo, da si celo zaslužimo zlorabo za napake, ki smo jih naredili. A takšno razmišljanje je lahko samo opravičevanje zlorab iz otroštva.

Del nas je dobesedno živel med navdušenjem in strahom pred čustveno zlorabo.

Domač nam je občutek nemoči, ko smo se spet in spet kot otroci počutili ljubljene šele, ko smo bili deležni negativne pozornosti.

Nekateri od nas smo je bili deležni šele, ko so nas spolno zlorabili ali pretepli. Mogli smo verjeti, da smo si takšno ravnanje celo zaslužili, da smo to sploh preživeli. Nismo imeli druge izbire, kot da smo lagali o tem, kaj se v resnici dogaja v naših družinah.

Danes se učimo sprejemati svojo realnost, tako preteklost kot sedanjost.

Kar se nam je kot otrokom zgodilo, ni bilo naša odgovornost. Nismo več primorani sprejemati zlorab v zameno za naše napake. S pomočjo neudeleženih tretjih oseb, v obliki naših sopotnikov ACA sprejemamo nova življenjska načela. V kolikor se drugi razjezijo, jim pustimo, da poskrbijo zase. Odločamo se za ljubezen do sebe in da jo sprejemamo od tistih, ki so je zmožni.

Od danes naprej se ne počutim več žrtev. Sebe postavljam na prvo mesto in sprejemam bolj zdrave odločitve, ki me vračajo v Resničnost.

“Odrasli otroci smo se naučili prenašati ogromne količine zlorab in osamljenosti, ki jih razumemo samo mi.”

BRB str. 68

Odrasli otroci pogosto pozabljamo, da je izolacija za nas tako naravna kot dihanje.

Morda se sploh ne zavedamo, da to počnemo. Naša prva reakcija na bolečino je običajno, da jo zadržimo zase in počakamo v agoniji, preden to povemo komu drugemu ali poiščemo pomoč.

Orodja programa ACA nam pomagajo, da izstopimo iz izolacije in si začnemo oblikovati nove navade.

Ko nas kaj prestraši ali vznemiri, se lahko odpravimo na sestanek ali pokličemo svojega sponzorja. Ko na sestankih povemo, kako se počutimo, se ozremo po sobi in pogosto vidimo glave, ki nam kimajo v znak strinjanja. Občutki, ki nam jih je bilo preveč sram priznati, navsezadnje niso tako slabi, saj se zavedamo, da nismo sami. Naše črno-belo razmišljanje lahko celo povzroči, da vidimo stvari veliko slabše, kot so v resnici.

Že dolgo se počutimo sami, vendar nam tega ni več treba. Z delom po programu ACA lahko zaupamo naši Višji Moči in vemo, da bomo varno preobrnili svojo bolečino. Svojo potrebo po izolaciji lahko opustimo.

Na ta dan se bom spomnil, da mi ni treba trpeti v tišini. Imam program, ki mi pomaga, da se naučim prekiniti svojo navado izolacije.