Avtor: aca

“Dan za dnem se učimo se prestrukturirati svoje bolno razmišljanje.”

BRB str. 590

Okrevanje se včasih zgodi, ne glede na to, ali se tega popolnoma zavedamo ali ne.

Le še naprej se moramo vračati in opravljati delo, “En dan za drugim.”

Neverjetno je, ko ugotovimo, da smo razmišljali o situaciji, ki nas je včasih motila, in “Puf!” nima več enake moči nad nami.

Morda naletimo na nekaj, kar nas spominja na preteklost, morda iz našega otroštva, na primer, kako smo gledali sošolce in se spraševali, kakšen mora biti občutek biti v njihovih čevljih ter kako smo jim zavidali njihovo navidezno lahkotnost in sposobnost, da vse naredijo prav. To isto miselnost »slabši kot drugi« smo prenesli v odraslo dobo, ko smo tega priljubljenega otroka nadomestili z nekom, s katerim smo delali, sosedom ali drugim staršem. Sploh se nismo zavedali da svojo notranjost ocenjujemo po podobi drugih ljudi.

S pomočjo ACA si damo čas, da delamo na svojem okrevanju.

Dovolimo, da bolno razmišljanje, ki smo ga nosili tako dolgo, izpuhti. Na stvari ne gledamo več enako. Razmišljamo o tem otroku ali tistih drugih ljudeh in nenadoma razumemo premik v našem miselnem procesu. Vidimo realnost – da ni vse tako, kot se zdi navzven. Naučimo se pogledati globlje, predvsem pa vase.

Na ta dan vem, da niti sedaj, niti kdaj prej nisem bil manj vreden kot kdorkoli drug.

“Če želimo napredovati, si moramo želeti način življenja ACA in vsega, kar nam lahko ponudi.”

BRB str. 33

Mnogi od nas se zvesto odpravljamo na naša tedenska srečanja in menimo, da delamo po svojem programu.

Zavedamo se, da nam je ACA pomagala narediti pozitivne spremembe v naših življenjih, vendar naše navdušenje ni več tako, kot je bilo nekoč, in zdi se, da se ne bo več dogajalo veliko sprememb. Da, zagotovo obstajajo še druge stvari, ki bi jih radi popravili v svojem življenju, a se to preprosto ne zgodi. Čeprav cenimo iskrenost, ki se zgodi na naših srečanjih, začenjamo misliti, da program ne deluje več za nas, da je morda čas, da se premaknemo na nekaj drugega.

Če se zalotimo, da nas prevevajo takšne misli, je morda čas za inventuro.

Ali imamo aktiven odnos z Višjo Močjo? Ali imamo sponzorja/sopotnika, s katerim se redno pogovarjamo za podporo in napotke? Ali gremo na druga srečanja, morda celo telefonska ali internetna srečanja, da dobimo drugačno perspektivo? Smo opravili služiteljsko delo, da bi stopili iz našega območja udobja? Če na ta vprašanja odgovorimo z “ne”, morda ne gre za program, ki ne deluje. Le da verjetno ne vidimo celotnega potenciala programa.

Na današnji dan bom ponovno ocenil svojo zavezanost, kako izvajam program. Ker vem, da deluje, ko delujem. In ker si to zaslužim!

“Naučimo se preoblikovati z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”

BRB str. 590

Kako naj se preobrazimo z nežnostjo, če je bila grobost ali celo krutost osnovna sestavina našega otroštva?

Ko smo odraščali, se morda nismo počutili sposobni biti prijazni do sebe, ker je naš kritičen notranji starš v naših glavah vedno govoril stvari, kot so “Ti bedak! Tvoje življenje je nered! In ti si kriv/-a!”

A vedeli smo, da želimo bolje; obupano smo želeli, da bi se notranji glas premaknil v nekaj prijaznejšega, na primer “Popij skodelico čaja z mano in mi povej, kaj je narobe.”

V ACA se naučimo, da čim zalotimo svojega kritičnega notranjega starša pri delu, prestavimo prestavo in poskušamo narediti nasprotno.

Ko se počutimo kritizirani, lahko pritisnemo na “stop!” gumb in se nehamo družiti z blaznostjo. Lahko si rečemo: “Pač ne morem narediti bolje, kot je v moji moči, zato bom preprosto samo dal vse od sebe.” Lahko se celo naučimo tehnik, ki nas v teh situacijah pomagajo pomiriti, na primer spreminjanje vizualne podobe druge osebe iz nekoga, ki je grozeč, v morda prijaznega risanega junaka. Tudi nekaj ​​tako preprostega nam lahko pomaga prebroditi kritične popravke.

Na ta dan bom svojemu notranjemu otroku in sebi privoščil dvajset minut samega ob skodelici svežega čaja ali kozarcu soka, da bom potem lahko obema- prisluhnil.

“Sprememba je bila v mojem življenju težavna, a neizogibna.”

BRB str. 410

Kot otroci smo se oklepali svojih disfunkcionalnih družin in molili, da nas ne bi zapustile, ker bi bilo to od vseh možnih sprememb to najbolj ogrožujoče.

Medtem odrasli smo se še naprej oprijemali življenja, kakršnega smo poznali. Upirali smo se spremembam, ker so nam odprle toliko izzivov in vprašanj.

Sčasoma smo ugotovili, da so nas naše primarne družine že davno zapustile, tako čustveno kot duhovno, čeprav tega morda niso storile fizično. Z tem razumevanjem se je spremenil pogled, kako smo želeli živeti svoje življenje, in naredilo pot spremembam.

V ACA vidimo ločitev od družine kot novo priložnost za rast.

Morda se še vedno udeležujemo družinskih srečanj, a ko razumemo, da naši spreminjajoči se jazi tu niso več dobrodošli na enak način, vse manj hrepenimo po »dobrih starih časih«.

Ko se učimo redno izvajati osebno inventuro, damo več prostora za pozitivne spremembe in za našo Višjo Moč.

Na svojo preteklost gledamo skozi očiščena očala in prepoznamo izjemne koristi, ki jih uživamo v naših novih življenjih ACA. S hvaležnostjo priznavamo, da naša Moč Odzgoraj za nas naredi tisto, česar sami ne bi mogli. Na življenje začnemo gledati kot na avanturo. Spremembo smatramo kot motivacijo, ki prinaša veselje in najboljša človeška občutja.

Na današnji dan bom sprevidel, da čim se ne bom več upiral spremembam, bo temu sledila sreča in spokojnost.

“Izolacija je naš umik pred paralizirajočo bolečino neodločnosti. Ta umik v zanikanje oslabi našo zavest o destruktivni realnosti družinskega alkoholizma in je prva stopnja žalovanja in žalosti.”

BRB str. 82

Izolacija je način, da se zaščitimo pred žalostjo našega otroštva.

Bili smo sami in nismo imeli nikogar, ki bi nas “imel”. Zaščita z izolacijo je pogosta med ACA. Ne glede na to, ali se udeležujemo sestankov, opravljamo delo po Korakih, hodimo na srečanja ali se zadržujemo okoli sestankov, lahko naredimo vse te stvari in se še vedno zaščitimo pred zavestnim, globljim znanjem o naših izgubah. Da bi se izognili žalosti, lahko delimo naša doživljanja površno ali pa sploh ne. Lahko se dogaja, da zamujamo na sestanke in odidemo takoj, ko so končani.

Tako lahko tudi v okrevanju ostanemo sami, da si ne dovolimo, da pridemo v stik z bolečino naše žalosti.

Vendar je ta izolacija lahko del procesa žalovanja in imamo pravico ostati izolirani, dokler moramo, da se počutimo varne. Čeprav se zdi protislovno, kot sopotniki, je najboljše, kar lahko storimo za nekoga, ki je v osami, to, da mu dovolimo, da žaluje tako, kot je treba, dokler to ne ustvarja motenj na srečanjih. Za to fazo urnik ne obstaja.

Na današnji dan si bom dovolil žalovati na svoj način. Če se izoliram, bom blag do sebe in bom tam, kjer moram biti, dokler tega ne bom pripravljen preseči.

“Če družina umakne podporo, se nam to morda zdi novo, v resnici pa je bilo to naše naravno stanje.”

BRB str. 406

Na naši ACA poti smo se v nekem trenutku znašli spet sami.

A vedno smo se tako počutili, le da si nikoli nismo dovolili soočenja s to resnico. Ko naredimo prostor za našo Višjo Moč, dovolimo, da strah in bolečina preideta skozi nas. Začenjamo videti, da je vesolje varen kraj za nas in da lahko šele ob soočenju s svojo osamljenostjo postanemo celoviti. Na to notranjo pot se podajamo s pomočjo naših sponzorjev in sopotnikov, ki so to storili pred nami in ki lahko delijo svoje izkušnje, moč in upanje.

Dovolimo, da naše disfunkcionalne družine zbledijo v daljavi in da ​​se preselimo v nove, bolj zdrave odnose, kjer res zadovoljimo svoje potrebe. Prenehamo poskušati svoje starše nadomestiti z ljudmi, ki samo nosijo drugačne maske. Čeprav se v takšnih odnosih morda začasno počutimo dobro, se ti kmalu porušijo, ko jih vidimo takšne, kot so: grdi, neurejeni in soodvisni.

Ker je okrevanje le redko ravna črta, se zavedamo, da lahko občasno zdrsnemo nazaj. Vendar se učimo vse hitreje in z večjo milostjo izvleči iz svojih brodolomov. Ni nam potrebno več potoniti z našo barko vred.

Na današnji dan bom pokopal kar je zame vedno bilo mrtvo. Vzel si bom čas, kolikor ga je potrebno, da bom do konca žaloval. Potem pa šel naprej.

“Izjavljamo, da ne bomo več zvesti zanikanju in nefunkcionalnim družinskim vlogam.”

BRB str. 123

Vsak od nas je odraščal in igral vlogo v svojih družinah: junaka, grešnega kozla, maskote ali izgubljenega otroka.

Naša vloga je bila morda povezana z vrstnim redom rojstva ali morda s tem, kako smo se prirojeno odzvali na našo situacijo. Če smo imeli več bratov in sester, smo si verjetno delili te vloge; če smo bili iz manjše družine ali smo bili edinec, smo morda morali igrati več vlog.

Vsaka vloga je nosila določena pričakovanja.

Tudi če se je vloga zunanjemu svetu zdela pozitivna, tako kot junak, se je verjetno spremenila v negativno, saj smo jo poskušali nositi tudi med krmarjenjem skozi naša odrasla leta.

ACA nam pomaga, da se naučimo, kako se znebiti teh vlog.

Začnemo postavljati meje. Okoli naše disfunkcionalne izvorne družine delujemo na bolj zdrave, “nepričakovane” načine. Odločimo se, da ne bomo več reagirali na dogodke, zaradi katerih smo nekoč čustveno ušli izpod nadzora. Proces ni enostaven in lahko traja nekaj časa, vendar se skozi vse to naučimo živeti življenje po svojih lastnih pravilih. Ko smo uspešni, iz svojega življenja osvobodimo strah, kaos, nadzor in togost. Najdemo novo svobodo, ki je nagrada, ki se nam je na začetku zdela neverjetna.

Na ta dan opustim vlogo, ki mi je bila dodeljena v otroštvu. Sprejemam svojo novo vlogo, “Odrasli otrok v okrevanju.”

“Iskren odrasel otrok, ki dela v programu ACA z obiskovanjem sestankov in nesebičnim služenjem, doseže rezultate s sedmim korakom. To je zanesljiva pot, ko se spopadamo z našimi težavnimi pomanjkljivostmi.”

BRB str. 222

Kako lahko služenje in obiskovanje sestankov prineseta rezultate?

Pri zagotavljanju »nesebičnih« storitev moramo biti sposobni upravljati prevladujočo in nadzorovano naravo našega notranjega kritičnega starša. Kot rezultat dela po Korakih ugotovimo, da nismo več tako jezni ali prestrašeni, da bi dovolili življenju, da se odvija, kot se naj bi. Tu je najboljši odgovor na to, kar nas je prizadelo. Koraki, ko jih delamo s sopotnikom, nam pomagajo pridobiti duševni mir in občutek umirjenosti, ki nam omogočata, da se počutimo žive.

To spoznanje je navdušujoče.

Veselje nas lahko preplavi in ​​zavedamo se, da je to za nas zelo dragocena in zdrava izkušnja. Čeprav se nas nekatere naše pomanjkljivosti še vedno držijo, vemo, da je naša pot do celovitosti jasno označena in dosegljiva. Na naši poti delimo svoj na novo odkrit občutek namena z drugimi v programu. S hvaležnostjo lahko delimo, kako nas je program spremenil v živahna človeška bitja, vključena v program, ki daje življenje.

Na današnji dan bom še naprej delal na svojih značajskih pomanjkljivostih in delil svoj osebni napredek ter rezultate, ki sem jih prejel, s tistimi, ki me bodo slišali.

“Naša samopodoba se bo izboljšala, ko se bomo vsakodnevno odobravali.”

BRB str. 591

Obljuba samospoštovanja je zelo privlačna, še posebej glede na to, da če ne bi imeli negativne samopodobe, je mnogi sploh ne bi imeli.

Z redno prisotnostjo na sestankih ACA na pozitiven način povečamo svojo “pravo samozavest”. Najdemo varen prostor za interakcijo z drugimi, ki so na istem iskanju. To dejanje, da se pokažemo za svoj resnični jaz, nam najverjetneje prvič, daje pozitiven pogled nase.

Z udeležbo na srečanjih in prepoznavanjem sebe kot odraslega otroka pošiljamo svojemu notranjemu otroku signal, da se zavedamo dela, ki ga moramo opraviti, in smo se pripravljeni zavezati, da bomo uresničili naše duhovno prebujenje. Več resnične samozavesti bo prineslo redno potrjevanje našega trenutnega stanja in našega prihodnjega poslanstva.

S tem, ko se pojavimo in sodelujemo, dajemo svoje resnično samoodobravanje: odobritev, da se ozdravimo, pripadamo, delimo, verjamemo, upamo, skrbimo, jokamo, se smejemo, žalujemo, živimo. Ti preprosti izrazi naše človečnosti so tista samopodoba najbolj dragocene in vredne vrste.

Na današnji dan bom vadil delati stvari, ki gradijo pravo samospoštovanje in dajo mojemu resničnemu jazu dovoljenje, da zaupa, čuti in govori.

“Okrevanje ACA je zahtevno, a nagrade so neprecenljive.

A moramo se potruditi in občutiti tudi neprijetne občutke, ki se lahko pojavijo. Hkrati je cilj ljubezen do sebe in zavedanje, da smo dovolj dobri takšni, kot smo. To je paradoks ACA.”

BRB str. 438

Leta nas je naš kritičen notranji starš opozarjal, da nismo dovolj dobri.

To je bilo ponavljanje tistega, kar so nas učili o nas, ko smo bili še otroci. Tega se nismo zavedali, toda ta kritični del nas je tudi govoril, da nikoli ne bomo imeli dovolj, da bi zadovoljili svojega notranjega otroka, ki ga potrebuje.

A v nekem trenutku smo se morda vprašali: “Kaj je dovolj?”

S pomočjo programa ACA smo začeli opažati, da posegamo v proces zdravljenja, ki bo umiril našega kritičnega notranjega starša. Ob tem smo se zavedli, da lahko šele tako začnemo zadovoljevati potrebe našega notranjega otroka.

Kakor se življenje nadaljuje, postopoma opustimo “dovolj” našega otroštva in se naučimo sprejemati to, kar smo- kar imamo ponuditi svetu. In to je- zelo veliko. Zavedamo se, da nam naša Višja moč pomaga izpolnjevati naše potrebe in občasno tudi želje.

Na današnji dan se spomnim, da sem in sem in vedno bil- več kot dovolj dober.