Avtor: aca

“Zapomnite si kratico HALT (nem.: ustavi se, op. IZ). Ne bodi preveč lačen, jezen, osamljen, utrujen ali resen (ang.: hungry, angry, lonely, tired). Ko se pretirano izčrpavamo, se zlahka pretirano odzivamo na situacijo. Telovadi, dovolj spi, piši dnevnik in si prizadevaj za uravnotežen življenjski slog.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 427

HALT je kratica, ki je dobro znana v številnih 12 Koračnih skupinah.

Označuje: lačen, jezen, osamljen in utrujen. Ko čutimo neravnovesje, se nam pogosto zgodi eden ali več teh pojavov. Ko se zavemo, kaj nam dogaja, lahko naredimo potrebne korake, da se primerno odzovemo.

Na koncu HALT radi dodajmo še “S”, ki pomeni “resno” (ang.: serious), lahko pa tudi pomeni »prestrašen« (scared), »žalosten« (sad) ali »bolan« (sick)- občutke ali stanja, ki smo jih imeli večino svojega življenja, vendar nismo vedno prepoznali učinkov, ki so jih imeli. Kadarkoli nam dogaja “S”- je čas, da smo še bolj blagi do sebe.

Naučili smo se, da ignoriranje ne spremeni naše realnosti. Celo dolgotrajni člani skupin ACA so že doživeli, da se njihov program okrevanja sesuje, ko opustijo HALTS. Takrat, ko smo posebej ranljivi lahko obrambni ukrepi vključujejo še povezovanje z našo Višjo silo, obiskovanje sestankov in pogovor z drugimi člani ACA. Učimo se, da nam te stvari pomagajo doseči ravnovesje v našem življenju.

Na današnji dan si bom dobro zapomnil kratico HALT, ko se počutim na tleh in ne vidim izhoda. Potem naredim naslednjo pravo stvar in blago poskrbim zase, kot si zaslužim.

“Verjamem, da s programom 12 Korakov ACA ne živimo več iz strahu. Živimo v skrbi zase z ljubeznijo.”

BRB str. xxiv

Samo sedeli smo in čakali ali pa smo se vmes trudili, da bi bili zaposleni, čeprav se je bilo težko osredotočiti. V strahu smo čakali, da se začne ognjemet. Razmišljali smo, kaj bi lahko storili, da se to ne bi zgodilo. A tudi če bi takrat vedeli, kar vemo zdaj, smo bili otroci in tega ne bi mogli ustaviti. Bilo je kot vlak, ki smo ga lovili- zaman.

Medtem odrasli smo našli odnose, v katerih smo lahko še naprej delali tisto, kar smo najbolje delali: čakali. V strahu smo čakali na zasvojenost, na zlorabo, da bi šlo kaj narobe. Toda kakor je naša čustvena bolezen napredovala, je z njo pogosto prišla tudi telesna bolezen. Hvaležno smo sčasoma ugotovili, da tako ne gre živeti.

V ACA se lahko ozremo nazaj na travmo, ki smo jo preživeli. Vemo, da je bil naš Resnični jaz pokopan pod ruševinami, in ga lahko obudimo. Zdaj se lahko naučimo mirno sedeti, ne da bi nas več skrbelo, kaj počnejo drugi. Vadimo skrb zase in čutimo hvaležnost za nova spoznanja, kakor nam prihajajo.

Na današnji dan bom negoval svoj Resnični jaz tako, da ne bom več živel v strahu in ne bom skrbel za stvari, ki niso moja stvar.

(»Not my monkey- not my circus«, op. IZ)

“Z molitvijo in meditacijo si prizadevamo izboljšati naš zavestni stik z Bogom, kot ga razumemo. Molimo pa le za spoznanje Božje volje za nas in moč, da to izpeljemo.”

BRB str. 263

V ACA začnemo prihajati v stik z ljubečo Višjo Silo, ki se jo nekateri od nas odločijo imenovati Bog.

Zavedamo se, da imamo notranji kompas, ki nas usmerja, in da nismo sami.

Ko še naprej molimo in meditiramo, pogosto ugotovimo, da se podoba naše Višje Sile spreminja.

To je v normalno; gre za normalen del rasti. Spreminjamo se, včasih hitro, včasih počasi. Vedno pa si prizadevamo iti naprej in iščemo tisto, kar je za nas prav.

Ko smo zmedeni, se ne borimo več ali upiramo. Ko iščemo odgovore, se ustavimo in ovohavamo vrtnice, dokler ti ne pridejo čisto naravno. Ne dovolimo, da nas drugi zavržejo. Našim disfunkcionalnim družinam ne dovolimo več, da nadzorujejo, kaj mislimo in govorimo o sebi in svojem življenju.

Ni nujno, da se naša duhovna pot ujema s tisto koga drugega.

Molimo za svoje znanje, ne za odgovore za koga drugega. Če resnično poslušamo, vidimo, da nas naši notranji otroci usmerjajo bližje naši Višji Sili, ko prosijo, da bi skrbeli zanje in jih ljubili. Z tem ljubečim usmerjanjem izberemo naslednjo pravo stvar zase.

Na današnji dan se obrnem na Izvor, ki je vedno tam, ko sem odprt za poslušanje. Pa četudi nimam natančne razlage svojih prepričanj.

“Še ena možna nevarnost je lahko prevzem preveč programskega dela naenkrat. Nekateri člani, ki kadijo, se prenajedajo in imajo spolne ekscese, lahko poskušajo odpraviti kar vse motnje naenkrat. Za te člane ACA predlagamo dva programska slogana: ‘Na najbolj lahek način’ in ‘Najprej najpomembnejše stvari’.”

BRB str. 51

Ko smo se prvič odločili, da se bomo udeležili srečanja ACA, smo vstopili v dvorano sami, prestrašeni, jezni ali izčrpani. Vedeli smo, da moramo nekaj narediti, nismo pa vedeli, kaj– zato smo prišli sem. Mnogi od nas so iskali načine, kako spremeniti ljudi v svojem življenju, in želeli smo jih spremeniti zdaj.

Izvedeli smo, da se težave z izvorno družino in neuspešni odnosi niso zgodili čez noč.

A ta teden nam ni treba prebrati vsake knjige za samopomoč ali izročiti svojega seznama perila vsem, ki jih poznamo. Če želimo resnično zaupati, da bo program za nas deloval, se naučimo slediti stopinjam tistih, ki so prišli pred nami – se upočasniti in »se umiriti«.

Z obiskovanjem sestankov se naučimo poskrbeti zase.

Molimo za pogum, da prosimo nekoga za mentorja ali sopotnika, ki nam bo pomagal delati Korake. Nehamo komplicirati, analizirati in debatirati. Naučimo se obdržati osredotočenost nase in na »najbolj preprost način«.

Na ta dan se bom spomnil, da bom prijazen do sebe. Uporabil bom slogane, zlasti “Najprej najvažnejše stvari”, “Narediti na najbolj enostaven način” in “Naj bo preprosto”. Pomagali mi bodo ostati prizemljen (in stanoviten, op. IZ).

“S skupnimi izkušnjami ugotavljamo, da si lahko pomagamo na načine, ki jih drugi ne morejo, ker s seboj nosimo empatijo in razumevanje bolezni družinske disfunkcije.”
BRB str. 515

Neskončen cikel dajanja in prejemanja je v samem središču uspeha in nadaljevanja ACA.
Odrasli otroci se med sabo razumejo, saj smo pri vzgoji s podobno disfunkcijo doživeli podobne učinke. Biti v družbi tistih, ki poznajo našo bolečino, prinaša tolažbo in zagotovilo, da nismo sami.

Ko slišimo druge, ki so opravili delo in žanjejo prednosti okrevanja, nas navdaja upanje za lastno prihodnost.
Ko delamo korake in vidimo napredek v sebi, se z veseljem obrnemo na druge v stiski. S pošteno in odkrito izmenjavo izkušenj jim pomagamo, da se odprejo možnosti lastne rasti.

Vidimo, da se naša bolečina počasi umirja in najdemo novo srečo, kot jo imajo drugi.
S tem, ko se razdajamo sorodnim odraslim otrokom, smo napolnjeni s hvaležnostjo za nov način življenja in z veseljem delimo, da spodbujamo druge na njihovi poti.

Na današnji dan sprejemam ljubezen in podporo, ki jo tako svobodno dajejo moji bratje in sestre v ACA, in ko doživljam lastno okrevanje, odprem svoje srce za tiste, ki iščejo novo pot.

“Učinke verbalne in čustvene zlorabe je težko razumeti, ker nikoli nismo pomislili, da bi izpodbijali to, kar nam je bilo rečeno o nas. Vse dokler nismo našli ACA. Če so nam dotlej rekli, da smo kot otroci ničvredni ali nevedni, smo temu brez dvoma verjeli.”

BRB str. 30

Mnoge od nas so naši skrbniki z svojimi dejanji in nameni prepričali, da smo ničvredni.

Ko ni bilo hrane, smo mislili, da je to zato, ker si je ne zaslužimo. Počutili smo se slabi ljudje. V svojih kotičkih smo jokali sami zase, a se sčasoma naučili zadušiti solze, ko smo videli, da smo zaradi tega še bolj ranljivi. Umikali smo se svojim telesom in čustvom, dokler ni od tega ostalo nič drugega kot zmeda.

Travma je bila popolna. Postali smo otrpli zombiji, ki so kompulzivno iskali naslednji šok, da bi nas spomnil, da smo sploh še živi.

Zdaj si dovolimo, da se jezimo na tiste, ki so nam škodovali, in druge, ki so vedeli in niso storili ničesar.

Pišemo dnevnik, se pogovarjamo s prijatelji. Besnimo in udarjamo po blazinah z kiji za bejzbol in kričimo, če je treba, vendar ne zadržimo spet vsega v sebi. Opustimo samoobtoževanje. Vemo, da nismo bili vzrok tega, kar se je zgodilo.

Zdaj se odločimo biti v bližini tistih, ki nas potrjujejo, ko govorimo o tem, kar se je zgodilo, in opustimo tiste, ki gledajo v prazno, ko jim pripovedujemo o svojem otroštvu. A tega ne izrečemo- samo pustimo.

Na ta dan se odločim govoriti s tistimi, ki me resnično slišijo, in izpuščati tiste, ki tega ne morejo. Vem, da sem vreden truda in si zaslužim, da imam v svojem življenju čuječe ljudi.

—
To sporočilo ste prejeli, ker ste naročeni na skupino »ACA SLOVENIJA« v Google Skupinah.
Če se želite odjaviti od skupine in ne želite več prejemati njenih e-poštnih sporočil, pišite na naslov aooa-slovenija+unsubscribe@googlegroups.com.
Če si želite ogledati to razpravo v spletu, obiščite spletno stran https://groups.google.com/d/msgid/aooa-slovenija/VI1P194MB071820EAF28A82E970142F2CDC349%40VI1P194MB0718.EURP194.PROD.OUTLOOK.COM.

“Kot skupnost nimamo mnenja o zunanjih vprašanjih. Obstajamo z enim namenom: prenašati sporočilo tistim, ki še vedno trpijo zaradi posledic odraščanja v nefunkcionalni družini.”

BRB str. 539

Vprašanj v zvezi s konceptom bolezni alkoholnih/disfunkcionalnih družinskih sistemov je neizčrpno.

Lahko bi sedeli na sestankih in se o njih brez konca pogovarjali, ne da bi se sploh osredotočali nase. Mnogi od nas bi se lahko celo počutili poklicane, da »skušamo odreševati svet« teh zunanjih vzrokov. Toda to bi bilo ponovno ustvarjanje disfunkcije, ki smo se jo naučili v otroštvu, ko smo se ukvarjali s potrebami drugih namesto sebe.

Ko se ACA distancira od javnih polemik, so naša vrata odprta za vse, ki si želijo opomoči od disfunkcionalnih učinkov svojega otroštva. Če bi zavzeli stališče do kakršne koli polemike, bi lahko sprva pritegnili nekaj ljudi, ki jih zanima ta vzrok, vendar bi lahko svoje sporočilo razvodeneli in z njim celo ogrozili člane ACA v okrevanju.

Če se kot posamezniki po dobrem premisleku odločimo, da želimo sodelovati v zadevah zunaj meja ACA, se moramo zavedati, da takrat ne zastopamo ACA. Na ta način srečanja obdržijo enotnost namena, ostanejo brez čustvene zastrupitve in dajejo odraslim otrokom največjo možnost za okrevanje.

Na današnji dan bom pomagal svoji skupnosti, da se osredotoči le na okrevanje ACA. V kolikor se pojavijo zunanje motnje, bom druge spoštljivo spomnil na deseto tradicijo, sebe pa potrdil v tem, da je ACA moja priložnost, da presežem sebe v najvažnejši stvari v mojem življenju.

“Namen dvanajstih korakov ACA ni kriviti starša ali skrbnike; vendar pa tudi odrasli otrok ne sme ščititi staršev pred procesom osebne inventure.”

BRB (Velika rdeča knjiga) str. 109

Obsojanje ali bes nase, ker nečesa ne naredimo »prav«, je prenos iz našega disfunkcionalnega otroštva.

To vedenje je bilo programirano v nas. V ACA se naučimo to spremeniti tako, da se preprogramiramo in smo prijazni do svojega notranjega otroka in do svojega odraslega jaza.

Ko nas mika, da bi obtičali pri obtoževanju staršev za vse, kar je narobe v našem življenju, se spomnimo, da se ACA ne ukvarja s krivdo. Ponovno se oziramo v preteklost le da se naučimo, zakaj razmišljamo in delujemo tako, kot delamo, in ugotovimo, kako spremeniti svoje miselne vzorce. Kot odrasli sprejemamo odgovornost za svoja dejanja.

Čeprav se trudimo odpustiti svojim staršem, da bi lahko opustili svojo zamero, to ne pomeni, da odpuščamo njihova dejanja. Naučimo se odpustiti osebi ločeno od dejanja. Disfunkcija je družinska bolezen, ki se prenaša skozi generacije. Čeprav odpuščamo, se bo morda treba še vedno ločiti od ljudi, ki so nam še vedno nevarni.

Zavedamo se, od kod izvira naše samopoškodbeno vedenje, in vemo, da se nam zanj ni treba zmeniti. Sprejmemo, da smo ljudje, in kot taki vemo, da bomo neizogibno delali napake. Ampak sami nismo, niti nikoli nismo bili- napaka.

Na ta dan počastim sebe kot svojega najboljšega prijatelja. Prekinil bom krog čustvenih zlorab, ki si jih povzročam sam in ki sem se jih naučil skozi generacije disfunkcije.

“Z obravnavo svojega strahu sprostimo nekaj naših vpadljivih vedenj manipulacije, pasivnosti-agresivnosti in lažne prijaznosti.”

BRB str. 40

Odraščali smo v domovih, kjer je bila ljubezen pogojna.

Kako smo bili obravnavani, je bilo odvisno od tega, kako smo ravnali. Mnogi od nas so se tako bali, da bi bili kaznovani ali izgnani, da smo se naučili manipulirati z ljudmi okoli sebe. Nekateri od nas so postali zelo dobri v pasivno-agresivnem vedenju: naučili smo se dobiti tisto, za kar smo mislili, da želimo ali potrebujemo, ne da bi to neposredno zahtevali, tako da smo si nadeli lažno masko.

Ker so bili to mehanizmi preživetja, ki temeljijo na strahu, smo medtem odrasli spoznali, da v resnici ne dobimo tistega, kar potrebujemo.

Za nekatere od nas je frustracija ob občutku, da moramo delovati na ta način, pogosto narasla do točke, ko bi kar eksplodirali, zaradi česar bi se lahko obvladali v neko obliko odvisnosti. Na koncu smo pristali na mestu, kjer nismo vedeli, kdo smo v resnici.

Za nekatere med nami, ki imamo “srečo”, ko so nam vse naše taktike zatajile, se je našla pot na srečanje ACA.

Tu se začnemo soočati s svojimi osnovnimi strahovi in ​​da se naučimo biti pošteni do sebe. Začnemo se zdraviti z drugimi. Da, težko je spremeniti tako zakoreninjene navade, a vemo, da je to mogoče. Saj vidimo, da to počnejo tudi drugi okoli nas v programu.

Če me bo danes zamikalo manipulirati z drugimi s mojimi starimi vzorci obnašanja, se bom potrdil, da sem sposoben novega, zdravega, življenje oživljujočega vedenja.

“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo razmerje, da ne bi spet doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi. Ljudmi, ki nikoli niso bili čustveno prisotni za nas.”

BRB str. 17

Oklepali smo se odnosov, ki so umrli že pred leti.

Bilo nas je sram, da se ne moremo postaviti zase, a smo si rekli, da tako vsaj imamo nekoga. Bilo je kot tobogan– stvari so se poslabšale, nato so šle na bolje, potem so bile še slabše kot prej. Padali smo globlje in globlje v neskončno luknjo brez svetlobe in vse bolj nam je zmanjkovalo časa.

Danes dihamo svež, hladen zrak odkrivanja v sončni svetlobi ACA.

Odločimo se, da bomo pošteni do sebe in drugih. Ker nam je to postala navada, ki se je rodila iz našega dela po Korakih in umirjene predanosti programu, ki nas vodi skozi nekoč temna področja našega življenja. Ne skrivamo tega več pred nikomer.

Še smo živi, ​​celi in pri zdravi pameti in to nam je všeč.

Če želi nekdo zapustiti naše življenje, ga spustimo. V ACA smo se naučili, da ne moremo narediti za druge tistega, česar ne bodo storili zase. Ko pustimo, da odnosi umrejo, najdemo prostor za več ljubezni in novo rast. Praznujemo staro in novo, saj vidimo njihovo povezanost z našim duhovnim zdravjem.

Na današnji dan bom opravil delo, da ozdravim svojo preteklost in se naučim osredotočiti se na zdrave stvari, ki sem jih začel doživljati. Povabil in sprejel bom svojo Višjo Silo.