Avtor: aca

“S pomočjo naše podporne skupine AcA se bomo počasi osvobodili svojega nefunkcionalnega vedenja.”

BRB str. 591

Iskanje podpore za zelo zahtevno nalogo opravljanja dela ACA je počasen proces.

Morda bomo najprej slišali za sestanke ACA in razmislili, da bi se ga udeležili, le da bi ugotovili, da nam dan in ura ne ustrezata. Nato se naš urnik spremeni in lahko se podamo na prvo srečanje, običajno polno strahov. Morda bomo začeli gledati slogane, ki visijo na stenah, in samo poslušati, ali smo v resnici končno našli prostor za reševanje svojih težav.

Ko se še naprej udeležujemo sestankov, si bomo morda začeli ogledovati člane in začeli z njimi klepetati, da vidimo, ali lahko začnemo zbirati več podpore. Ko se počutimo bolj udobno, bomo morda pripravljeni narediti nekaj korakov v našem delu Korakov s sopotnikom.

Ko začnemo doživljati svoja čustva in se nam vračajo spomini, nas bodo empatični poslušalci, ki smo jih zbrali okoli sebe, spodbudili, da gremo naprej. Ponudijo nam podporo. Nato počasi opustimo svoje disfunkcionalno vedenje in se sprostimo v funkcionalni svet.

Danes bom poiskal člane ACA, ki me bodo podpirali, ko se bom naučil prakticirati modrejše vedenje.

“Ko delamo Korake in se udeležujemo srečanj, vidimo, da nismo edinstveni in da tudi naša družina ni edinstvena. Takih ljudi, kot smo mi, je na milijone.”

BRB str. 96

Mnogi od nas so odraščali z mislijo, da so naše družine drugačne, da smo edinstveni.

Bili smo priča drami, ki je bila daleč onkraj našega razumevanja. Pogosto so bili za travmo odgovorni ljudje, ki bi nas morali tolažiti. Zaradi sramu in osramočenosti smo imeli občutek, da nikoli ne moremo biti kot naši vrstniki. Počutili smo se »ločeni« od njih, zato smo si nadeli maske in se obnašali, kot da smo »normalni«.

V ACA delimo svojo najtemnejšo zgodovino in ugotavljamo, da se drugi identificirajo z njo.

Odkrivanje naših spominov nam pomaga odstraniti bolečino. Cenimo svobodo, ki jo čutimo, ker se zavedamo, da ne bomo obsojeni zaradi dejanj naših družinskih članov. Nismo sami.

Spoznavamo vzorce vedenja, ki smo jih razvili, da bi se spopadli s svojimi občutki sramu, prizadetosti in jeze. Ko jih identificiramo, si damo možnost izbire: lahko nadaljujemo z dosedanjimi ravnanji, ko smo bili v temi, ali pa poskusimo nova vedenja, ki delujejo bolje. Ko se vračamo vedno znova, izbiramo nova vedenja.

Na današnji dan praznujem svobodo zavedanja, da nisem edinstven – in nisem sam. Zdaj lahko uporabljam orodja za okrevanje namesto disfunkcionalnih orodij za preživetje, ki sem se jih naučil kot otrok.

“Lahko zaupam osebi, s katero sem?”

BRB str. 42

Kot otroci se večina od nas ni naučila zaupati v izvorne družine. Ko pa smo postali odrasli nismo mogli zaupati nikomur. Paradoksalno je, da so nas pogosto pritegnili ravno ljudje, ki jim ni bilo mogoče zaupati.

Ko pomislimo na ljudi okoli nas, se zdaj vprašamo:

“Ali jim lahko izrazim svoje najgloblje strahove in negotovost ter se počutim varnega, da jih ne bodo uporabili proti meni?” “Ali sem lahko prepričan, da me bodo sprejeli z vsemi pomanjkljivostmi vred, ali pa se moram spremeniti, da bom ustrezal njihovemu idealu?”

“V kolikor življenje prinese finančne, zdravstvene težave ali druge spremembe, bodo ostali z nami?”

Kakor postopno okrevamo v našem programu ACA, se učimo, da smo dovolj zdravi, da postavljamo prava vprašanja, a tudi verjamemo, da bomo v redu, tudi če bo naše zaupanje izdano. Z življenjem potrjujemo, da nam lahko tudi drugi zaupajo. A morda še pomembneje pa je, da lahko zaupamo sebi, da bomo še naprej delali na svojem okrevanju.

Na današnji dan se bom odločil družiti s tistimi, ki jim lahko zaupam. Če je to zaupanje porušeno, se lahko s pomočjo sopotnikov odločim, kako ravnati z njim na odrasel način.

“Če so naši starši rekli, da smo slabi, neumni ali manjvredni, so dejansko projicirali to, kar so verjeli o sebi. Kot otroci smo bili nemočni, da bi zavrgli te projekcije. Občutki izgube in žalosti, pa so se le prenesli v naša odrasla leta.”

BRB str. 200

Sporočila, prejeta v otroštvu, se lahko zdijo kot magnetofonski trak brez konca, zvočni posnetek našega pogosto dramatičnega življenjskega sloga. V vlogi »grešnega kozla« še slišimo odmeve naših skrbnikov, ki bi morda rekli: “Pa ti si (popoln) poraženec.”

Pod vlogo »junaka« pa podobno uničujoče zazveni v ušesih sporočilo, da si “popoln otrok”.

Kot otroci smo morda takšne besede sprejeli kot resnične; a kar smo dejansko čutili, smo potlačili.

Ne glede na to, ali so nas omalovaževali, ker smo bili otroci, ali hvalili, da smo popolni, smo te obtožbe morda nehote prenesli v svoja zapletena odrasla življenja kot neki skrivni kodeks ravnanja.

Ko si opomoremo, se začnemo zavedati, da so nam takšna sporočila ukradla naš pristen notranji občutek vrednosti.

V ACA pozorno poslušamo ta sporočila, prepoznavamo njihove izčrpujoče učinke in kako jih ponovno ustvarimo ali okrepimo. Nato postopoma poskušamo zmanjšati njihov vpliv na nas.

Na današnji dan bom opazil (sublimalna, op. IZ) sporočila, ki se predvajajo iz mojega otroštva. V življenju bom začel zniževati njihovo glasnost, dokler namesto tega ne bom slišal glasu svojega pristnega, Resničnega Jaza.

“Brez pomoči ne moremo prepoznati spokojnosti ali prave varnosti.”

BRB str. 16

Kaj je ta čudna entiteta, imenovana spokojnost?

Kako bomo vedeli, če jo imamo? Kakšen bo občutek? Bomo nekako drugačni? Je to nekaj, za kar si je treba prizadevati ali je to iluzija?

Mogoče je lažje reči, kaj spokojnost ni.

Ne gre za prebujanje z zavedanjem, da bo to slab dan. Ne osredotoča se na to, česar nimamo in kaj imajo drugi. Ne gleda na druge, da bi potrdili, kdo smo. Ne poskuša se ljudem narediti všečne, ko resnično želimo reči ne.

V ACA se naučimo, da spokojnost ni entiteta; pač pa gre za občutek, izkušnjo.

Modrost je vedeti, kdaj smo nemočni, in sprejeti to resnico, ne da bi se počutili manjvredne. Notranja moč nam pove, da smo v redu, ne glede na to, kako na nas gleda svet. Gre za sposobnost odpustiti drugim in sebi, ker nismo popolni ali ne izpolnjujemo določenih pričakovanj. V njej najdemo našega najboljšo prijateljico in najmočnejšo navijačico- v nas.

Umirjenost je stanje, v katerem se počutimo sprejeti takšni, kot smo. To je brezpogojni mir brez vezanih obveznosti. In ja, obstaja. Ni iluzija. Povabimo jo v naša življenja.

Na današnji dan bom iskal in se oklenil spokojnosti. Začutil bom mir, ko vem, da se sprejemam kot nepopolno človeško bitje.

“Spreminjamo se. Začenjamo prepoznavati naše izbire.”

BRB str. 578

Mnogi od nas smo mislili, da je sprejemanje pomembnih odločitev rezervirano za tiste, ki vedo, kaj delajo- vendar to nismo bili mi. Skoraj omedleli smo ob možnosti, da bi zaupali lastni intuiciji o tem, v katero smer bi morali iti v življenju. Čutili smo, da potrebujemo pomoč drugih, ki so bili za to očitno bolj usposobljeni. Nismo verjeli v svojo sposobnost, da smo lahko neodvisni.

Ko postanemo pravi partnerji pri okrevanju z našo Višjo močjo, vidimo, da smo dejansko sposobni presojati, kaj je najboljše za nas. Naučimo se moliti in meditirati ter dovolimo, da odgovori pridejo naravno, ko ustvarjamo prostor za poslušanje na nov način. Neustrašno hodimo naprej, zavedajoč se, da lahko delamo napake, a da lahko napake postanejo pomembne lekcije, ki vodijo v večjo svobodo in samospoštovanje.

Ko se soočimo z našimi težavami, nas lahko peljejo na boljša mesta, kjer ne dvomimo več vase.

Ugotavljamo, da ustvarjalnost, ki izhaja iz našega raziskovanja, neguje dušo in nam pomaga živeti bolj polno. Končno smo srečni sami s sabo in svojega življenja ne bi zamenjali z nikomer drugim več.

Na današnji dan bom zaupal v svojo sposobnost, da se bom sam pravilno odločil in nisem več odvisen od drugih, da mi bi dali vse odgovore. Če potrebujem odmev, imam svojo Višjo moč in sopotnike, ki so tam, ko jih prosim.

“Večina nas trpi zaradi napak zato, ker napake ponotranjimo.”

BRB str. 38

Ko smo bili otroci, je napaki pogosto sledila verbalna ali fizična zloraba.

Naše napake so sprožile pretirane odzive odraslih okoli nas, ker preprosto niso imeli spoznanja, da bi razumeli, da delamo le to, kar počnejo otroci in ljudje na splošno- delamo napake!

Toda namesto tega smo slišali sramotne komentarje, kot je: “Pa kaj je s tabo? Si neumen? Si idiot?” ali “To bi že moral vedeti. Poglej, kaj si naredil!”

Mnogi smo prejeli udarce, klofute ali bili pretepeni. Ko se je to zgodilo, se je zdelo, da je konec sveta. Napake nikoli ni bilo mogoče odpraviti.

In večkrat ko se je to dogajalo, bolj nas je bilo sram.

Naposled nam ni bilo treba več slišati tega od nekoga drugega- ker so se ta sporočila ponotranjila. To samosramotilno obnašanje smo prenesli v svoja odrasla življenja in mnogi od nas smo postali najbolj neusmiljeni ravno v ravnanju s sabo.

V ACA se naučimo postopoma reprogramirati ta notranja kritična starševska sporočila in razumeti, da so napake del človekovega življenja. Vsi jih delajo. Ko naredimo napako, se o njej pogovorimo, preučimo naravo tega, kar smo storili, si odpustimo, popravimo škodo, kadar je to primerno, in gremo naprej. Začnemo razmišljati in se obnašati kot pravi odrasli ljudje!

Na današnji dan se bom potrudil razumeti, da mi ni potrebno nadaljevati zlorabe v otroštvu in se samokaznovati, ko naredim napako. Raje bom poklical koga in predelal, kar se mi je zgodilo. Nato pa šel naprej.

“Pot do čustvene treznosti, ki vzdrži skozi čas, je skozi 12 korakov ACA.”

BRB str. 91

Če ga delamo dosledno in pošteno, nam program ACA daje novo pot do čustvene treznosti. Tega odraščanja z disfunkcionalnimi ljudmi v našem gospodinjstvu ne bi zmogli.

Kot odrasli smo večina od nas še naprej iskali nasvete pri disfunkcionalnih ljudeh.

Ne glede na to, ali je šlo za nekoga, s komer smo imeli tesen osebni odnos ali smo delali, smo bili neizogibno razočarani, da so sporočila, ki smo jih slišali ali za katera smo mislili, da smo jih slišali, neresnična. Zdelo se je, da služijo le koristi drugih. To nas je pustilo z globokim občutkom izdaje in vse večjim občutkom nezaupanja, ko smo le ugibali, kaj je sploh normalno.

Ko smo se oddaljili od te zmešnjave, smo naleteli na program, ki od nas zahteva, da prepoznamo resnico v sebi.

S pomočjo našega mentorja lahko vstopimo v nov način razmišljanja. Z disfunkcionalnimi družinskimi člani lahko vzpostavimo razumne meje. Situacijam, ki niso dobre za nas, lahko rečemo ne.

Ko se naši notranji alarmi sprožijo, se ne odzovemo; namesto tega pokličemo sopotnika, da se osredotoči in deluje na zdrav način.

Življenje se premika iz stanja bolezni v stanje lahkotnosti (DIS-ease), ko naš program deluje v nas. Zdaj z lahkoto rešimo situacije, ki jim nekoč nismo bili kos.

Na današnji dan bom, če me začne metati iz tira, dvignil telefon, namesto da bi se vdal disfunkciji. Izbiram čustveno treznost.

“Nehali smo se kaznovati.

Boga, kot ga razumemo, prosimo da nam pomaga, da postanemo popolnoma pripravljeni na odpravo naših značajskih napak.”

BRB str. 215

Kaznovali smo se zaradi stvari, ki jih nismo mogli nadzorovati.

Da bi to lažje obvladovali, smo mnogi od nas padli v kompulzivno vedenje. Nekatera so bila bolj uničujoča kot druga, na primer zloraba mamil, samopoškodovanje in prenajedanje ali bolestno nadziranje drugih. “Bolj zdrave” oblike, kot so pretirana vadba, TV ali šport ali družabni mediji, so bili morda bolj sprejemljiva oblika, a na koncu so nas puščale enako nesrečne.

Nekateri od nas smo začutili evforijo, ko smo naredili nekaj kompulzivnega.

Potem pa smo minimizirali posledice, da bi sploh preživeli. Sčasoma smo ugotovili, da nas te stvari samo pehajo v vse večjo bedo in ogrožajo kakovost našega življenja. Ko začnemo odkrivati ​​korenine svojega samokaznovalnega vedenja, šele vidimo svoje osebne pomanjkljivosti takšne kot so, in postanemo popolnoma pripravljeni, da jih odstranimo.

Zavedamo se, da je edini način, da postanemo celoviti v tem, da predelamo bolečino namesto da jo omrtvičimo. Prosimo našo Višjo Silo, da nas popelje na mesto, ki je boljše od tega. Ko delamo na sebi, naredimo seznam svojih načinov bega pred resničnostjo, v pogovoru smo z našim notranjim otrokom o tem, kako se jim odreči. Tistim delom v nas, ki še vedno iščejo zasvojenosti, lahko zagotovimo, da so zdaj na varnem in jim ni treba več iskati načinov za pobeg.

Na današnji dan bom naredil vse, kar je v moji moči, da pomagam svojemu notranjemu otroku, da se počuti varnega in ljubljenega. Sedaj se ukvarjam s svojimi težavami, namesto da bi jih obšel.

“Odrasel otrok je oseba, ki se na situacije odraslih odziva z dvomom vase, samoobtoževanjem ali občutkom, da je napačen ali manjvreden- vsega tega pa se je naučil v otroštvu.”

BRB str. vii, opomba

Morda smo odraščali s starši, ki so uporabljali jezo in pogojno ljubezen, da bi nas nadzorovali.

Morda so bili perfekcionisti in se nikoli nismo mogli meriti z njihovimi ideali. Od takrat nam je ostal občutek gotovosti, da so naši občutki, mnenja in zaznave neustrezni- da je narobe biti (samo) nepopoln človek.

Medtem odraslim nam je občutek napačnosti iz otroštva morda preprečil, da bi izrazili svoja resnična mnenja: bali smo se, da nas bodo drugi zapustili, če se ne bomo strinjali z njimi. To nas je morda pripeljalo do nezdravih odločitev glede partnerjev ali kariere, ker je bil naš dvom vase močnejši od naše sposobnosti, da si zaupamo.

Srečanja ACA nam končno nudijo priložnost, da prekršimo pravilo »Ne govori, ne zaupaj, ne čuti«.

Ko se soočamo s svojimi občutki sramu in zapuščenosti, se začnemo zavedati, da naša samopodoba sploh ne temelji na objektivni resničnosti. V situacijah začnemo videti bolj srednjo pot in k življenju pristopamo kot uravnotežena odrasla oseba. Ko se učimo izkusiti brezpogojno ljubezen naše Višje sile, vidimo, da so naša mnenja pomembna in da smo, četudi ne razmišljamo in ne čutimo kot drugi, še vedno vredni ljubezni.

Na današnji dan potrdim in spoštujem svoje občutke in poglede. S pomočjo ACA se vidim bolj uravnoteženo in vem, da sem sposoben obvladovati situacije kot zrela odrasla oseba.