Avtor: aca

“Ponižnost prihaja od Boga in je dvojček anonimnosti, temeljnih načel dvanajstih korakov in dvanajstih tradicij. Skozi anonimnost izvajamo služenje z ljubeznijo.”

BRB str. 223

V naših družinah sta se ponižnost in ponižanje pogosto zmešala in nas pripeljala do tega, da smo postali zelo pasivni, agresivni ali pasivno-agresivni. Pri delu po dvanajstih korakih in dvanajstih tradicijah dobimo drugačno definicijo ponižnosti. V ACA je ponižnost to, da smo tisto, kar bi morali postati, preden so nas naše družine okužile s svojo disfunkcijo in preden smo to disfunkcijo reciklirali v lastnem življenju. Gre za to, da najdemo svoj resnični jaz.

Anonimnost se seveda zamenjuje z željo naše alkoholne/disfunkcionalne družine po ohranjanju skrivnosti. Razlika je v tem, da v ACA ne delimo tega, kar drugi pravijo ali povedo, kdo je bil na naših sestankih, da bi drug drugemu zagotovili varnost. Poznavanje tega nam omogoča, da se počutimo varne, da delimo svojo zgodbo. Ko smo v skušnjavi, da bi sodili, zasmehovali ali govorili o kom drugem, se spomnimo, da imamo s prakso varovanja anonimnosti in zaupanja naših kolegov ACA zdaj višji namen, zdravo mejo, ki daje življenje in ga ne zmanjšuje.

Možnost opravljanja službe v ACA močno izhaja iz našega razumevanja teh načel v našem življenju. Novinec to čuti, izkušenejši to ceni, naša Višja Moč pa to ljubi.

Na ta dan me bo ljubezen do mojih kolegov ACA, ponižnost in anonimnost pozitivno motivirala za službo, ki se jo bom odločila opravljati za ACA.

“Občutek krivde dobimo, ko se postavimo zase, namesto da bi popustili drugim.”

BRB str. 15

Kot otroci smo mnogi od nas čutili, da se vedno motimo.

Naši starši/skrbniki so nas hitro opozorili na naše napake in le redko, če sploh kdaj, opozorili, kaj smo naredili prav.

Kot odrasli se lotevamo številnih problemov, vendar še kar naprej s predhodno predpostavko, da se motimo.

S tem pride do domneve, da morajo imeti drugi prav. Ko nas vprašajo za mnenje, pogosto nihamo in poskušamo prebrati obraz osebe, s katero se pogovarjamo, da se lahko odločimo, kateri odgovor ustreza njenemu mnenju.

Zveni naporno in to tudi je!

V ACA se učimo o mejah, da jih je treba sporočati in podpirati.

Tako začnemo postavljati meje. Potem pa pride težji del: njihovo uveljavljanje. Ko to poskušamo storiti, se lahko takoj začutimo krive, podvomimo vase in se bojimo, kaj si bo druga oseba zdaj manj mislila na nas. Ta krivda lahko upočasni naše okrevanje.

Toda s pomočjo naše Višje Moči in naših sopotnikov se naučimo premagati te občutke in se postaviti zase. To je proces z nekaj poskusov in napak, a ko doživimo uspeh, se začnemo počutiti opolnomočene, da smo oseba, kakršna bi vedno morali biti.

Na današnji dan vem, da bo vsaka krivda, ki jo čutim, ker se nisem vdal drugim, minila. Moje okrevanje pa okrepila moja sposobnost, da se vse bolj cenim.

“Sram nas zaslepi pred dejstvom, da je Ljubezen v vsakem od nas in čaka, da jo odkrijemo.”

BRB str. 168

Ko pridemo v ACA, smo pogosto zlomljeni.

Skozi zanikanje niti ne vemo, česar ne vemo. Potreben je čas, da se zavemo, kakšnih ran in poškodb (čustvenih in včasih fizičnih) smo bili deležni kot otroci. Sram je uničil naš občutek zase. Ko smo se rodili, smo še imeli svoj jaz, a so nam ga dan za dnem uničevali, dokler se ni zdelo, da obstajamo samo v drobcih. Včasih je od vsega ostal le odsev sovražnih in strašljivih besed in dejanj naših staršev.

Nekateri od nas so se morda počutili zmedeno, ko smo začeli okrevati, da za obnovitev občutka lastne vrednosti sežemo v našo notranjost. Nismo vedeli, da to sploh imamo in smo na vsakem koraku dvomili vase. Čeprav smo se počutili brezupno, smo se držali besed, ki smo jih slišali na sestankih. Videli smo, da so drugi okrevali in upanje obstaja. Pomagalo nam je vsakodnevno branje literature in sčasoma smo začutili, da se nam dogaja premik.

Nadaljevali smo s koraki, hodili na sestanke, se zanašali na Višjo Moč in dosegli svojega Notranjega otroka. Začeli smo resnično videti svojo vrednost. Niso nas več opredeljevali sramežljivi glasovi preteklosti. Imeli smo novo podobo o sebi – pravo podobo dragocene osebe, kakršna smo vedno bili.

Na današnji dan gledam nase z očmi okrevanja, ne pa z očmi svojih skrbnikov iz otroštva. V sebi vidim Ljubezen, ki še naprej raste.

“Odrasli otroci pogosto živijo skrivno življenje strahu.”

BRB str. 10

Dan za dnem ljudje uporabljajo vero za premagovanje strahu. Strah in vera kot polarni nasprotji ne moreta zasedati istega prostora. Strah vključuje zatiranje čutov, medtem ko vera zahteva njihovo popolno osvoboditev.

Program okrevanja ACA nas uči prepoznati svoje strahove in jih izpostavi luči dneva. To dosežemo z ljubečo podporo drugih in naše Višje Moči. To počnemo v varnem okolju, kjer nas nihče ne sodi zaradi naše preteklosti, naših strahov ali zakoreninjenih reakcij, ki jih nosimo iz otroštva.

Večina od nas gre skozi življenje, čakajoč na sprostitev, čakajoč, da se ne počutimo opredeljene s položajem, ki ga imamo, našim premoženjem ali življenjskim konceptom nekoga drugega o tem, kdo bi morali biti. Strahu smo dali veliko moči za nadzor nad svojimi reakcijami. A vso to »delo« nas samo izčrpa. V svojem življenju želimo občutiti mir in spokojnost.

ACA nam daje priložnost, da se počutimo svobodno, da smo oseba, kakršni naj bi bili, nekdo, ki je ljubljen in spoštovan zaradi tega, kakršen je, ne pa tega, kar počne. Ko krepimo svoje prepričanje v našo Višjo Silo, se osvobajamo svojih strahov in prenehamo verjeti svojemu najbolj odločnemu kritiku, svojemu lažnemu jazu. Postajamo lastni ljubeči in skrbni starši.

Ta dan se bom zavedal slehernega strahu, ki posega v mojo sposobnost osredotočanja na okrevanje. Z ljubečo podporo mojih tovarišev v ACA in moje Višje Moči bom osvobodil ta strah in se umiril.

“Naše izkušnje kažejo, da so nasprotja [seznama perila] prav tako škodljiva kot njihova nasprotja sama.”

BRB str. 8

Zavedanje škodljivih učinkov Drugotnega seznama perila mnogim od nas daje zgodnji občutek frustracije zaradi programa ACA. Ko vznemirjenje, ko končno najdemo skupino ljudi, ki ugotovijo, da nas je otroštvo prizadelo, sčasoma zbledi, začnemo s počasnim procesom priznavanja, da smo morda nezavedno storili tistim okoli nas enake stvari, kot so bile storjene nam. To je resničnost, ki jo je težko sprejeti, vendar je nujen preboj, ki omogoča, da se naš duhovni temelj vlije v opaž temeljev poštenja. Sčasoma spoznamo, da smo zanikali svoja dejanja. Obnašanja, ki so služila kot zaščitni način prebijanja skozi naše travmatično otroštvo, nam kot odraslim niso dobro služila. A navadili smo se samokaznovanja in zadevanja.

ACA predlaga, da se prezremo in prekinemo škodljiv krog, v katerem smo se znašli. S podporo naših srečanj in sopotnikov nam delo, ki ga opravljamo, pomaga čutiti, da nas objamejo naš notranji ljubeči starši in naša Višja Sila. Zdaj lahko dovolimo, da se proces izhoda iz zanikanja v duhovno zavest počasi in nežno odvija, ko si povrnemo zakopane občutke in spomine, ki so naš Resnični jaz pognali v skrivanje.

Na današnji dan si priznam, da disfunkcija ni prizadela le mene, ampak da tudi tiste okoli mene. Vadil bom biti nežen in ljubeč do svojega Resničnega jaza, ko se bom še naprej duhovno prebujal.

“Duhovno prebujeni odrasli otroci razumejo duhovni aksiom, ki pravi: ‘Oddati moramo, kar imamo, da to obdržimo.’ To je eno najbolj nesebičnih dejanj ljubezni, kar jih lahko ponudimo zmedenemu svetu; vendar moramo najprej ljubiti sebe, da imamo kaj podariti.”

BRB str. 288

Mi, ki smo se večino življenja počutili strašno izgubljeni in brezupno zmedeni, ali zagrenjeno jezni in zelo žalostni, doživljamo globok in trajen duševni mir pri delu v programu ACA. Z uporabo Korakov, lastnim starševstvom in doseganjem duhovnega prebujanja se končno počutimo bolje. Polni smo veselja in bi kar delili naše bogastvo!

Naše vsakdanje življenje ponuja neskončne načine, kako deliti svoj Resnični jaz z družinami, sodelavci in sosedi: vsi lahko uživajo v našem okrevanju. Morda bodo novinci na naših srečanjih najbolj imeli koristi od našega duhovnega prebujanja. Slišijo za našo čustveno treznost in začutijo naše veselje. Mnogi prihajajo na sestanke iz mračnega kraja in jih terminologija ter odkrite izpovedi o globoko varovanih družinskih skrivnostih morda nekoliko zbegajo. Morda nikoli niso slišali, da bi kdo odkrito govoril o teh temah in ponudil rešitev.

Smo zelo posebna skupina ljudi, katerih izkušnje, moč in upanje lahko osvetlijo pot drugim, če se vračamo in delimo to luč. S tem, ko se spomnimo slogana »Najprej najbolj pomembno«, prenašamo svoje okrevanje z osebnim dejanjem služenja – ljubeznijo do svojega Resničnega jaza.

Na ta dan se bom spomnil svojih prvih dni v ACA in čudovitih daril, ki sem jih prejel: jasnosti in svobode. Svojo ljubezen do svojega resničnega jaza bom delil z drugimi, da bodo tudi drugi spoznali, da upanje obstaja.

“Da bi dobil pomoč, bi manipuliral s svojimi sodelavci tako, da bi igral različne vloge, na primer preveč prijaznega, žrtve ali da sem prostovoljno naredil nekaj zanje.”

BRB str. 420

V službi smo ugajali drugim, tako kot v naših nasilnih družinah. Včasih nismo niti vedeli, da to počnemo, dokler ni bilo prepozno, potem pa smo morali živeti s posledicami, da smo razdali svojo moč. To je bil znan scenarij. Poustvarjali smo svoje otroštvo.

Ko najdemo svoj glas v ACA, nismo več zadovoljni z igranjem vlog, ki smo jih bili vajeni. Čeprav se včasih bojimo, kaj sledi, se učimo stopati v neznano, korak za korakom. Ne glede na to, ali je naša pot enaka drugim na naših srečanjih ali ne, nas povezuje skupna vez – želja po zdravljenju s pomočjo 12 korakov. Dajejo nam strukturo za življenje, kakršnega nikoli nismo imeli.

Korake in program začnemo prinašati s seboj v delo, kjer se z ljudmi ljudje lahko znajdemo na (za nas terapevtskih) sestankih, ne da bi se tega sploh zavedali. Postavljamo meje in k situacijam pristopamo mirno in neposredno. Kakor odkrivamo naše prožilce, ki jih je še mogoče aktivirati, sodelujemo s sopotniki, da odkrivamo njihove izvore in delamo na tem, da se nam ne spelje več. Druge učimo, da ravnajo z nami na precej drugačen način, kot so doslej.

Na današnji dan se odločim biti svoj Resnični jaz z vsemi, s katerimi pridem v stik.

“Prvi korak pri starševstvu sebi vključuje prepoznavanje ljubečega glasu v sebi.”

BRB str. 298

Odraščanje v disfunkcionalni družini je bilo kaotično. Hodili smo kot po jajcih, čakali, da vržejo v nas še drugi čevelj, ali le zadržali dih in čakali, da se vojna začne. Zjutraj – po brutalni noči – so se vsi pretvarjali, kot da se ni nič zgodilo.

Ko smo prvič prišli v ACA, smo bili mnogi od nas jezni, v samoobrambi, na koncu z živci. Bili smo bodisi sredi kaosa bodisi v globoki izolaciji. Dobro smo vedeli, kakšen je občutek biti na tem čustvenem toboganu življenja: to minuto gor, naslednjo dol.

Kar se naučimo v tem programu, je, da je pojavljanje na srečanjih in delo po korakih ključnega pomena. Ko se naučimo vrednosti predaje, sprejemanja, ljubezni in odpuščanja, začnemo graditi močne temelje za boljši način življenja. Naučimo se ločiti od svojih staršev, kar pomeni, da postanemo sami svoji ljubeči starši, ki svojemu notranjemu otroku zagotovimo tisto, česar nismo prejeli od svojih družin. To je kot bi začel na novo, kot bi se ponovno rodil.

Na današnji dan sem hvaležen za to, kar me je ACA naučil o pomembnosti mojih izbir in o tem, kako postati sam svoj starš. Dan za dnem začenjam na novo in svojemu notranjemu otroku dajem pozitivna sporočila.

“Če presežemo preživetje, se zavedamo, da se lahko izgubljene sanje ali želje znova pojavijo.”

BRB str. 429

Prosimo našo Višjo Moč, da nam pomaga uresničiti naš resnični potencial z odkrivanjem našega Resničnega jaza – tistega, za kar smo bili namenjeni. Živimo v vsakem trenutku in najdemo tako moč, da smo nežni do sebe, kot tudi vpogled, da prepoznamo, kdaj smo lahko kritični do sebe ali drugih.

Rešitev ACA nam pove, da lahko obnovimo svoje otroštvo tako, da smo sami ljubeči starši. Kako zdravo zveneč način za spremembo učinkov odraščanja v alkoholiziranem ali drugače nefunkcionalnem domu! Te lepe besede nas navdajo z upanjem, da res obstaja način, da potegnemo iz sebe občutke sramu, strahu in čustvene bolečine, ki so zasidrana v našem bitju.

Kakor udejanjamo te besede, se naučimo biti nežni do sebe, s čimer ublažimo velik del stresa, ki smo si ga naložili sami. Dotaknemo se svojega notranjega otroka in ga negujemo ter ugotovimo, da je to dobro porabljen čas. Spoznali smo, da ne moremo resnično ljubiti drugih, dokler ne ljubimo sebe. To postane naš cilj okrevanja, ki ga izvajamo vsak dan. Dajemo si nežne pozitivne afirmacije. Vemo, da je naša Višja Moč posadila seme ljubezni v naše duše in naš Resnični Jaz bo dovolil, da ta ljubezen raste in cveti.

Na ta dan se bom povezal s svojim notranjim otrokom, da bi ponovno ujeli pozitiven spomin ali sanje in ga živel kot odrasla oseba. Ne glede na to, kako majhne se zdijo te sanje ali spomin, prepoznam njihov vpliv na to, da postajam novi človek.

“V nekaterih primerih shranjena bolečina ustvari disociativni učinek pri odraslem. Odrasel otrok kot da se je ločil od svojega telesa.”

BRB str. 17

Kot otroci smo se naučili zapustiti sebe, da bi lajšali bolečino, ki se nam je dogajala tem trenutku. Biti predmet zlobnih verbalnih in/ali fizičnih napadov naših staršev je strašno bolelo, vendar smo mnogi od nas doživeli tudi zlorabo s strani družinskih “prijateljev” in bratov in sester, ki se je nadaljevala leta. Ko se je to zgodilo, smo se naučili biti “nekje drugje”. Strah nas je bilo povedati karkoli, ker smo se bali zapuščenosti in da bi izgubili še to šibko in škodljivo razmerje, ki smo ga imeli.

Posledično smo mnogi postali odrasli, ki smo se bali avtoritete. Če smo se bali svojega očeta, bi se morda ustrašili moških. Če je bila storilec naša mati, smo se bali žensk. Kljub temu smo želeli, da bi nas ti ljudje imeli radi. Ko so bili nezadovoljni z nami, smo postali nemočni otroci, ki niso mogli izraziti svoje plati zgodbe. Izgubili smo avtonomijo.

Danes prepoznamo svoje vzorce. Vemo, kaj se zgodi, ko se zgodi. Imamo izbiro, da ne bomo uporabljali svojih veščin preživetja iz otroštva. Namesto tega ACA za nas potrjuje, da smo odrasli in da so naši občutki pomembni. Ne potrebujemo odobritve drugih. Lastimo si, kdo smo. Lahko zahtevamo tisto, kar resnično želimo, namesto da bi iskali odobritev in ugajali ljudem.

Ta dan bom pozorno poslušal svoje srce. Spregovoril bom in izrazil svoja čustva, saj vem, da nobena zapuščenost ni bolj boleča kot takrat, ko zapustim svoj Resnični jaz.