Kategorija: vsakodnevna-meditacija

“Da bi zdržali neznosno bolečino življenja z norostjo in imeli neki občutek nadzora, smo morali zanikati svoja čustva in prikriti svojo ranljivost.”

BRB, str. 356

Ko smo odraščali, smo bili razdrobljeni na več koscev. Zaradi norosti okoli nas smo se naučili skrivati ​​svoje bolj ranljive dele, da bi preživeli. Nekateri od nas smo postali multiple osebnosti, drugi pa le manj zlomljeni v neki otopelosti. Prilagodili in sprejeli smo vse možne tehnike preživetja, ki smo jih potrebovali.

V okrevanju ACA lahko traja nekaj časa, da se nekateri naši skriti deli pokažejo – dokler ne prično zaupati, da obstaja notranji ljubeč starš, ki jih sprejema.

Sodelujemo z našimi sopotniki v okrevanju in odkrivamo, kako si lahko podarimo toplino, ljubezen, sočutje in razumevanje, ki jih kot otroci nismo izkusili. Ko tolažimo in zavarujemo svojega Notranjega Otroka, je zdravljenje naša prednostna naloga, ko se naučimo utišati sebe. Da vidimo, kakšni občutki se porajajo in kateri spomini se obudijo.

Da bi zagotovili, da so prostori za okrevanje na voljo za nas in druge, lahko začnemo služiti tudi na naših srečanjih na majhne načine. Vidimo, da lahko naša poštenost spodbudi druge, da se soočijo z lastnimi strahovi, ko se skupaj učimo, kako izkusiti ravnovesje v svojem življenju.

Danes bom prisluhnil in tolažil svojega Notranjega Otroka ter sprejel vse dele sebe, ki me delajo edinstvenega. Veselim se, kdo morem postati, ko ozdravim.

“Osredotočamo se na druge, da bi se izognili opazovanju lastnega vedenja in strahu.”

BRB str. 335

Zakaj si nekateri tako močno želimo poskrbeti za vse druge? Zakaj se tako razjezimo, ko vidimo, da se z drugimi ravna slabo, do storilca čutimo jezo in bes?

Da, globoko čutimo, da nihče ne bi smel izkoriščati drugih ljudi. Toda prtljaga, ki jo nosimo iz otroštva, pogosto povzroči, da gremo dlje od tega, da poskušamo nekomu pomagati brez da bi nas za to prosil. S svojo nerazrešeno žalostjo in besom lahko stvari privedemo v skrajnosti.

V ACA se naučimo, da ne moremo biti učinkoviti v pomoči drugim, dokler se ne spoprimemo s svojimi težavami. To naredimo tako, da smo iskreni glede resnične narave našega vedenja. Ali se, ko bijemo bitke nekoga drugega, v resnici ne borimo za tisti ranjeni del nas, ki ostaja nezaceljen? Ali ne čutimo svoje lastne travme iz otroštva, ko čutimo njihovo bolečino in se je oklepamo?

Pogosto je najboljši način za pomoč drugim ta, da jim dovolite, da se naučijo postaviti zase. In najboljši način, da si pomagamo, je, da se zavedamo, kaj počnemo in zakaj to počnemo. Ko se preveč osredotočamo na prepir nekoga drugega, ugotovimo, da je to zato, ker imamo nerešene težave sami.

Danes mi bodo jasni moji motivi, preden bom ukrepal zunaj sebe.

“Začeli smo verjeti, da nam bo Moč, večja od nas, mogla povrniti razum.”

BRB str. 130

Naši starši so bili naši bogovi. To je normalno za otroke, saj so starši njihova primarna podpora.

Mnogi od nas kot odrasli še nismo napredovali čez to stopnjo rasti, ne glede na to, kako daleč smo se odselili. Tako dolgo smo verjeli vsemu, kar so rekli, da smo še naprej ponotranjili njihovo negativnost in sporočila, ne da bi bili sploh v njihovi bližini. Njihovi glasovi so še naprej v nas.

Kar zadeva verska prepričanja, nekatere naše družine niso imele strpnosti do ničesar razen svojega verskega sistema prepričanj. Drugim od nas so morda rekli, da samo slaboumni ljudje verjamejo v Višjo Silo.

V okrevanju, ko si mnogi od nas prizadevajo identificirati Višjo Silo, nas lahko zmedejo ta nestrpna in žaljiva stališča. Da bi našli jasnost, si dovolimo, da se odmaknemo od teh starih idej, tudi o tem, kaj pomeni beseda Bog. Mnogi med nami morda začnemo tako, da svojo družino ACA vidimo kot »nekaj Večjega od nas samih«. To je začetek našega iskanja duhovne svobode. Morda se bo sprva zdelo tuje, saj to v naših družinah ne bi bilo dovoljeno.

A smo na potovanju. Preizkušamo različne stvari in vidimo, kaj nam ustreza. Sčasoma zaznamo svoj notranji kompas, in mu začnemo neustrašno slediti.

Na ta dan vem, da je Moč večja od mene. Častim dejstvo, da se moj koncept Višje Sile lahko še naprej spreminja, ko rastem.

“Ljudje si želijo okrevanja, vendar raje, da je brez bolečin. To je razumljivo, a na žalost je prepoznavanje in občutenje naših občutkov del zdravljenja.”

BRB Uvod str. xxiii

“Občutki? Kaj so to?!” Ko smo kot otroci iz disfunkcionalnih domov jokali, so mnogim od nas rekli: “Nehaj jokati ali pa ti bom nekaj naložil, da se ne boš drl!” Če smo odkrito pokazali svoja čustva, smo tvegali, da nam bodo povedali, da smo neumni ali da nikoli nikomur ne bomo nič pomenili. Ko se naši starši niso pojavili na naših posebnih šolskih dogodkih, smo se naučili, da ne smemo pokazati prizadetosti ali razočaranja. Bolj kot smo bili ranljivi, bolj nas je bilo sram. Ko smo bili verbalno ali fizično zlorabljeni, smo se delali, da se to ni zgodilo. Naša zlomljena srca so počasi ugašala.

Ko mnogi od nas prvič pridemo v ACA, morda sploh nimamo pojma, kako naj bi počutili. Čustva so bila tako dolgo zaprta, da nam je otrplost bila normalna. Naše solze bile posušene. Odpiranje našim občutkom se je zdelo grozeče in strašljivo.

Ko se vedno znova vračamo, se učimo zdraviti z razvijanjem zaupanja v naše sopotnike. Ta občutek zaupanja lahko vodi do popuščanja zapornic, izrazov čustev, ki se sčasoma zdi normalno. Ko sprostimo svojo prvobitno bolečino, naredimo prostor za ponovno odkrivanje, kako se igrati in zabavati. Odpiramo svoja srca in občutimo veselje v svojem življenju.

Danes pozdravljam vse svoje občutke, še posebej tiste, ki so neznani in neprijetni. Imam orodja, s katerimi jih lahko obravnavam, da popravim svoje zlomljeno srce iz otroštva.

“Otroci alkoholikov so paralizirani zaradi neodločnosti, ko se poskušajo čustveno ločiti od svojih domov.”

BRB str. 87

Ko smo začeli pripovedovati svojo zgodbo v ACA, smo se morda počutili, kot da izdajamo vse, kar smo kdaj vedeli.

In tudi kaj smo. – Toda to je bilo v redu.

Del okrevanja je, da se osvobodimo čustvenega kaosa izvorne družine tako, da se upremo, razjezimo in odidemo ven, rekoč: “Tega ne bom več prenašal.”

Od tistih, ki so nas zlorabljali se ločimo, ko prevzamemo odgovornost za lastna dejanja. Z našimi sopotniki na srečanjih se naučimo deliti, kar se nam je zares zgodilo. Z zdravljenjem nadaljujemo, ko se na površju pojavi vse več spominov in se z njimi ukvarjamo. Zase skrbimo tako, da pišemo dnevnik, telovadimo in se učimo jesti bolj zdravo.

Morda smo včasih še vedno ohromljeni zaradi neodločnosti, vendar dovolimo našim ozdravljenim delom, da negujejo tiste, ki so še vedno bolani in ranjeni in se pokažejo drug drugemu. Zanašamo se na tiste, ki bolj okrevajo, da nas spremljajo z opazovanjem, kako obvladujejo čase stresa in miru. Hodimo naproti svobodi.  

Na ta dan bom naredila korak naprej, četudi me bo strah posledic. Zdaj imam zdrav sistem podpore, za katerega vem, da mi bo na voljo, vključno z mojim notranjim ljubečim staršem.

“Pristno žalovanje za našim otroštvom konča našo morbidno fascinacijo nad preteklostjo in nam omogoči, da se vrnemo v sedanjost, svobodni, da tu živimo kot odrasli. A soočanje z leti bolečine in izgube se na začetku zdi izjemno.”

BRB str. 83

Morda že vrsto let hodimo na shode in objokujemo brazgotine in prestreline svojega življenja v okrevanju. Morda smo mislili, da “živimo življenje skladno z življenjskih pravili,”- da delamo najboljše, kar lahko.

Vendar se je pogosto zdelo, da napredek prihaja le postopoma. Zaradi tega smo bili razočarani zaradi majhnega duhovnega napredka, ki smo ga dosegli navkljub vsem našim prizadevanjem.

Toda tisto, kar je morda manjkalo, je bila pripravljenost, da iskreno žalujemo za našim izgubljenim otroštvom. Pri delu z žalovanjem ne gre samo za to, da se naučimo povedati svojo zgodbo, ampak za to, da začnemo odkrivati ​​in izražati travmo in čustva, ki so v ozadju. Opravljanje te stopnje dela je prava pot do naše osvoboditve.

Ko nas breztelesne zgodbe in tokovi potlačenih občutkov ne držijo več na mestu, lahko začnemo pozitivno ukrepati, spremenimo svoje življenjske razmere, najdemo veselje v sedanjosti in se morda prvič počutimo žive.

Ta dan bom povedal resnično zgodbo svoje travme iz otroštva. S tem bom osvobodil svoj Resnični Jaz in užival v tem dnevu, ki mi ga je dala moja Višja Sila.

“Čudežna kombinacija terapije in dela po metodi 12 korakov me je osvobodila iz zapora moje otroške stajice, da raziščem in izkusim svoj pravi in ​​edinstveni jaz.”

BRB str. 55

Ko smo prvič prišli v ACA, se je nekaterim od nas tam zdelo zmedeno in dezorientirajoče, a tudi nekako udobno. Morda smo potrebovali nekaj časa, da smo začeli delati na Korakih, a ko smo to storili, smo videli spremembe v sebi. Bilo je tako vzpodbudno, da smo pričeli iskati svojo pravo identiteto. Včasih pa smo se le spraševali, ali potrebujemo pomoč poleg tiste, za katero bi jo lahko prosili za svoje sopotnike.

Slišali smo, da so drugi občasno omenili, da so obiskali terapevta in da jim je kombinacija terapije z ACA resnično pomagala. Presenečeni smo bili, ko je sopotnik opozoril na 16. poglavje BRB, “ACA in terapija.” Zdelo se je jasno, da bi lahko bila terapija za nas koristno orodje ACA. Zato smo tvegali – opravili smo telefonski klic v novo, nepričakovano, smer.

Kmalu smo ugotovili, da je vse delovalo, ker smo našli terapevta, ki razume težave odraslih otrok. Mogoče ga nismo našli v prvem poskusu, a smo imeli pogum, da smo poskušali, dokler ga nismo našli.

Zdaj vidimo, da se naš proces okrevanja odvija hitreje in bolj poglobljeno. Naš pogum se po tveganju se izplača. Čutimo hvaležnost, da se imamo dovolj radi, da si poiščemo takšno pomoč.

Ta dan se bom ustavil in razmislil o vrednosti, ki jo lahko ima terapija za moje pot v iskanju svojega edinstvenega pravega jaz-a.

“Zloraba avtoritarnih oseb v otroštvu nas je medtem odraslih pustila na preži glede oseb z avtoriteto. Privzeto tako postavljamo ljudi v to kategorijo, pa četudi to morda sploh niso.”

BRB P. 379

Strah pred avtoriteto v našem odraslem življenju lahko doda nepotreben stres, ko se sprožijo stari strahovi.

Kot otroci so bili mnogi od nas nenehno na preži, da ne bi svojega starša razočarali ali v iskanju skrivališča, ko bi postalo nevarno za nas. Eden ali oba starša sta bila morda strokovnjaka za ustvarjanje resničnega ali zamišljenega strahu v nas.

Rutinsko se zdaj srečujemo z drugimi, ki imajo avtoriteto nad nami, bodisi zaradi naših delovnih mest ali njihovih. Nekateri od nas tudi dovoljujejo ljudem, da prevzamejo vlogo avtoritete, ker se bojimo konfliktov. Lahko je zastrašujoče, ko nam uslužbenec na parkirišču reče, da ne moremo parkirati “tam” ali ko nas prodajalec poskuša pregovoriti v drug nakup. Naš cilj v okrevanju je prepoznati te situacije za to, kar so, in da se naučimo delovati kot odrasli.

Da bi pridobili nadzor nad svojim življenjem, ko komuniciramo z nekom z avtoriteto, zdaj opravimo hitro notranje preverjanje.

Se počutimo strašljivega, jeznega, zamerljivega ali plašnega? Ali ta oseba odraža naše zasvojenosti? Če je tako, ustavimo in preučimo situacijo z novega vidika. Postopek morda ni prijeten, vendar se nam naše otroštvo ne vrača v odraslo življenje.

Na ta dan bom prepoznal, ko se z otroškimi reakcijami odzivam na osebe z avtoriteto. K temu bom pristopil iz nove perspektive kot odrasla oseba v okrevanju.

“V svojem članku ‘Next Frontier’ je Bill [W.] zapisal: ‘Če preučimo vsako motnjo, ki jo imamo, veliko ali majhno, bomo v njeni osnovi našli neko nezdravo odvisnost in posledično nezdravo željo.'”

BRB, str. 628

Odraščanje v disfunkcionalnih domovih je za nas pomenilo, da je kaos nekaj normalnega. Posledično smo morda postali odrasli, ki se ne morejo počutiti sproščeno, celo ko so stvari v redu. Morda smo hrepeneli po drami in vzburjenju na taki podzavestni ravni, da nas je to pritegnilo, ne da bi se zavedali razloga.

V okrevanju pridobimo jasnost, da vidimo, da smo zaradi hrepenenja po intenzivnosti našli obliko tolažbe z nenehnim poustvarjanjem našega otroškega vzdušja. Toda čeprav se je ta kaos zdel znan, nas okrevanje uči, da potrebe našega ranljivega in ranjenega otroka niso bile izpolnjene.

Z udeležbo na srečanjih in poslušanjem zgodb drugih odraslih otrok spoznamo, da nismo sami. Ko delamo po programu, v svojem življenju gojimo dve bistveni lastnosti: pogum in samospoštovanje. Skozi dvanajst korakov se naučimo opustiti in predati svojo voljo in življenje Višji Sili, kot jo razumemo. Ko to storimo, ugotovimo, da nas bo želja po čustveni omami postopoma zapustila.

Na današnji dan se osvobodim kroga čustvene zastrupitve tako, da prisluhnem vodstvu svoje Višje Sile. Zaslužim si ravnotežje, ki ga dobim z izvajanjem svojega programa na vseh področjih svojega življenja.

“Naše izkušnje kot otroci usklajujemo z zavedanjem, da imamo z ACA edinstveno priložnost, da prekinemo krog družinske disfunkcije.”

BRB str. 95

Zdelo se je, da mnogi naši družinski člani živijo od enega do drugega trenutka aktivnosti. O kakšnem vnaprejšnjem načrtovanju možnosti in/ali o tem, kako najbolje pristopiti k situacijam, ni bilo veliko razmišljanja, če sploh. Nekateri med nami smo kot medtem odrasli poskušali spremeniti ta vzorec, morda takrat ko smo si ustvarili lastne družine. Morda smo pri načrtovanju postali togi, da bi preveč nadomestili kaos, ki smo ga doživeli, ali pa smo se pogosto počutili preobremenjene. Videti je bilo, da nismo sposobni pogledati širše slike in ukrepati skladno s tem, zato smo se dosledno grajali zaradi te pomanjkljivosti.

Ko v okrevanju najdemo nov način življenja, si prizadevamo izbrisati stare posnetke in stare načine delovanja. A zakoreninjene navade ne izginejo čez noč. Ko se počutimo na obeh koncih reakcijskega spektra – preveč togi ali preobremenjeni – odpremo svojo novo torbo z orodji okrevanja in najdemo načine, da se osredotočimo, bodisi s telefonskim klicem ali uporabo drugega pripomočka. S tem okrepimo svojo odločenost, da živimo življenja z namenom. Namen in upanje najdemo zaradi ravnovesja, ki ju lahko integriramo. To vodi do miru in spokojnosti, ki si ju vedno zaslužimo.

Danes se bom ustavil in pomislil, kako želim preživeti svoj dan. Potrjujem, da si zaslužim živeti uravnoteženo življenje, ki si ga sam izberem, ne življenja, ki se mi preprosto zgodi.